Po štiridesetih letih se Robert Zuppin še vedno z nasmeškom podaja v službo. »Poskusil sem nekaj poklicev,« pove lastnik in upravitelj vaške prodajalne na Proseku, ki se je že pred desetletji odločil za poklic prodajalca.
Ko se je Zuppin lotil te kariere, je imel dvajset let in je začel delati pri stricu v Miljah. Takrat ni bilo velikih marketov, davki so bili nižji, delo prodajalca pa povsem drugačno. »Mali marketi živimo danes s tistim, kar manjka družinam, ne z velikimi nakupi.«Zato, pravi, morajo kljub majhnim prostorom nuditi vse, kar bi krajani lahko potrebovali. Brez velikih zaslužkov.
»Naša moč je servis,« poudarja Zuppin. »Špežo« dostavlja krajanom brezplačno. »Če pa nimam nečesa, ti najdem, kar potrebuješ. Meni pomeni vsak kupec nekaj. V velikih prodajalnah tega osebnega odnosa ni. Tukaj ne smemo zgrešiti, ne morem si privoščiti, da bi izgubil kupca,« pravi Zuppin.
»Kar nas ubija, so davki in stroški,« poudarja. Hladilniki morajo biti varčevalni, sicer bodo poskočili računi. Letos poleti v trgovini niso prižgali klimatizatorja, saj spada ta v neučinkovit energetski razred g. Zato upa, da bo kmalu imel dovolj manevrskega prostora za nabavo novega. Obenem se morajo majhne trgovine nasploh soočati s sistemom, ki ne upošteva manjših realnosti, tako glede pravil kot tudi glede obdavčitve. Povrhu jih obseda skrb, da bodo pristojni organi med pregledi opazili kakšno napako. Globe so namreč nesorazmerne, do napak pa ne pride iz malomarnosti, temveč iz povsem človeških razlogov. Zuppin zaupa strankam, da preverijo zapadlost hrane, saj lahko prodajalcem kaj zbeži. »Globe za en jogurt, ki mu je potekel rok trajanja, pa so višje, kot če voziš avto pijan.«
»Vseeno pa pridem zelo rade volje delat,« ponavlja. »Imam zelo lepo delo in ko ti je delo všeč, si ob koncu dneva manj utrujen.«
Več v današnjem (torkovem) Primorskem dnevniku