»Zlata medalja v tem trenutku najpomembnejši dosežek in uspeh življenja«

Po številnih obveznostih, ki jih prinese odličje, se bo Andreja Leški nekoliko spočila. Najprej sta šli z mamo v London na koncert Taylor Swift, nato pa jo čaka potovanje. Nazaj k medalji. »Iskreno, malček je zdelana, ampak tako ali tako je to bolj simbolika kot kaj drugega. Jaz nosim taprave spomine v srcu,« se nasmehne simpatična Koprčanka.

Se vam je življenje zelo obrnilo na glavo?

Ne toliko. Ampak mislim, da predvsem zaradi tega ne, ker sem stabilna in postavljena oseba in je potem dosti lažje vse to dogajanje samo še malo vplesti zraven.

Kaj ste s to olimpijsko medaljo dosegli? Najpomembnejše v življenju? Kam na lestvici osebnih dosežkov sodi?

V tem trenutku je zagotovo najpomembnejši dosežek in uspeh življenja. Včasih pomislim, koliko je vseh športnikov, ki si večinoma vsi želimo enako, in kako majhna je verjetnost, da ti res uspe. Dosti je športnikov, vsi enako trdo delamo, vsi si isto želimo, pa se enim sanje vseeno preprosto razblinijo. Res sem hvaležna, da sem s svojim vložkom in trdim delom in talentom, ki ga očitno pač imam, to uspela doseči.

Šampioni so narejeni iz nečesa, kar imajo globoko v sebi - želja, sanj in vizije, je rekel boksar Mohamed Ali. Vaš recept za uspeh se glasi nekako tako: želja, predanost, zaupanje vase. Kako denimo je videti predanost?

Da se v ključnih trenutkih odločiš za judo oziroma za ta šport in temu podrediš v tistih trenutkih življenje, žal včasih tudi nekatere ljudi. Vem - in mislim, da to lahko potrdijo tudi vsi, ki so z mano delali in ki me poznajo -, da sem bila pri tem striktna in predana.

Ali lahko ilustrirate s kakim primerom, čemu ste se morali odpovedati, odreči?

Itak, na kar najprej pomislijo vsi - druženje s prijatelji, počitnice, morje ... Čisto specifično, kar me je najbolj zamajalo, sploh v tem zadnjem letu: postala sem teta, moja sestra je rodila, ima otroka in jaz sem bila tako zelo odsotna v tem obdobju. In to me je tako bolelo, ker ... to je družina. Mi smo zelo povezani. Zelo sem si želela biti zraven, spremljati vsak korak, čim več časa preživeti z njo in s svojo novo nečakinjo, pa preprosto nisem mogla, ni šlo. Seveda sem si skušala vzeti čas vsakič, ko sem ga imela. Ampak zdaj komaj čakam, da bo mogoče malo več časa tudi za to. Imeli so druženja, spremljali so vse korake razvoja tega našega novega družinskega člana, jaz pa sem vse zamudila. No, čisto vse ne, saj sem zraven, vidim kaj na posnetkih, se kličemo, se slišimo ... Ampak ni isto.

Dolgo že trenirate, pri petnajstih ste se zaradi juda zavestno odločili za selitev v Ljubljano. Koliko pa ste trenirali, kako so bili težki, »trdi« ali pa naporni treningi, koliko ste bili utrujeni?

Ja, to je čisto ena klasa zase. Predstavljajte si - vsak dan, zjutraj, zvečer. Dobro, so nedelje, ko pač nismo imeli treningov. Dostikrat nisem niti vedela, kateri dan je, niti, ali je kakšen praznik v Sloveniji, ali bom sploh doma. Pogosto tudi moji starši niso vedeli, kje sem. Me pokličejo, kako je, in jaz »ej, mama, sori, sem v Avstraliji«. Ker to te tako potegne noter, to ni samo neki naš poklic, ti si s celim telesom, dobesedno, temu predan in podrejen. Dostikrat moraš iti tudi čez vse svoje meje in jok in take napore, da ti je slabo in bi kar končal vse skupaj. To preiti ... Saj potem ko gledaš za nazaj, pri meni, hvala bogu, je zdaj že vse vredno. Ampak, kaj če ne bi bilo, zakaj sem vse to dala? Pripravljen moraš biti na vse. Niti ne toliko fizično kot da razumeš, kaj te definira, zakaj to počneš, kaj ta kariera pomeni, ne samo rezultatsko gledano.

Franja Žist, Večer

Več v današnjem (sredinem) Primorskem dnevniku.