Zgodba o vzporednem vesolju

Ko berete te vrstice, že veste, če se je Sloveniji uspelo uvrstiti v polfinale (košarkarskega olimpijskega turnirja seveda, ali sploh obstaja kaj drugega?), jaz pa, ko pišem te vrstice, tega še ne vem. Prav zato bom o košarki pisal jutri. Obvestilo: govora bo samo o košarki, zato tisti, ki vam ni mar do tega športa, sploh ni treba, da me jutri berete. Zaman bi bilo poveličevati fantastično nedeljsko tekmo proti Španiji, če je danes po kakšnem nepredvidljivem slučaju (pesimist, kot sem jaz, si uspe predstavljati kopico razlogov, zakaj in kako bi lahko šlo narobe) z brco stresla vrč z mlekom, ki ga je tako skrbno proizvedla.

Lepa in trdo prigarana zmaga proti Španiji me je spravila v zelo dobro voljo in sem torej z veseljem sledil popoldanskemu atletskemu programu. Bilo je res nepozabno, za Italijane naravnost nerealno v svojem blišču in lepoti. V nedeljo smo bili prisotni zgodovinskemu trenutku, ki se ga bodo bodoče generacije Italijanov spominjale za vedno in ki bo počasi prešel v legendo, podobno tistim, ki so jih stari grški pesniki kot Homer prepevali po raznih mestih in dvorih po celi starodavni Grčiji. Mimogrede sem tudi videl najbolj neverjetno atletinjo, ki sem jo kdaj koli videl, Venezuelko Rojas, ki je zmagala v troskoku, pa čeprav je uprizorila nastop v disciplini, ki je nisem nikoli prej videl, to je v dvoskoku z vmesnim korakom. Včeraj sem se pogovarjal po telefonu s prijateljem in oba sva prišla do zaključka, da uboga Rojas mora nujno vedno skrčiti drugi skok (t.i. step), ker bi ob polnem naletu verjetno pristala že ob drugem koraku v pristajalni bazen in mora zato revica vedno paziti na dve stvari: da ne opravi prestopa na začetku in da na sredi še pravočasno pristane na trdo, da se lahko zaleti v svoj zadnji neverjeten skok.

Po koncu vsega tega razburjenja sem se zamislil. Meni so bile vedno zelo všeč zgodbe o paralelnih vesoljih, tipa Back To The Future ali Sliding Doors in se večkrat sprašujem, kaj bi se zgodilo (tudi z mano), če bi se takrat, v tistem danem trenutku, zgodilo nekaj drugega, vsekakor popolnoma mogočega in verjetnega, od tistega, kar se je v resnici zgodilo, in kako bi bilo potem moje življenje povsem drugačno, lahko veliko slabše, ali lahko tudi veliko boljše. Kaj bi bilo z mano, če se ne bi moj oče slučajno na prazniku v čast Dneva Republike na Jugoslovanskem konzulatu zapletel v pogovor s starim znancem iz povojnega Kopra Mariom Abramom, in od njega izvedel, da iščejo športne reporterje za novo televizijo, ki jo mislijo ustanoviti ... take stvari pač. Pomislil sem, kaj bi se zgodilo in čemu bi se morali vsi, predvsem pa Italijani, odreči, za kakšna razburjenja in pričakovanja (Slovenija–Nemčija ... smo zmagali?) bi bili prikrajšani, če bi prevladalo mnenje, da letošnje Olimpijade ne uprizorijo. Bili smo temu zelo blizu, dovolj je, da berete vse stvari, ki so se pisale s strani največjih novinarskih in političnih umov (v resnici si sami o sebi domišljajo, da so – po moje je tisti, ki ne razume pomena športa, neumen) še pred nedavnim in ki so na dolgo in široko karali MOK, ker je hotel za vsako ceno, da se Olimpijada izvede. Hvala bogu Olimpijado imamo in v njej uživamo, kot se to vedno dogaja. Pomislite na blagodejen vpliv, ki ga imajo športni uspehi na psihologijo ne samo posameznih ljudi, ampak tudi celih narodov. Ko je Richard Carapaz zmagal na kolesarski cestni dirki, je ves Ekvador vstal in praznoval. Isto se je zgodilo v nedeljo z Italijo. Bilo je tako ogromno, da so največji časopisi posvetili celo prvo stran dogodku in ovekovečili nepozaben objem med Jacobsom in Tamberijem, ki sta dosegla zmago v dveh izmed najbolj prestižnih disciplinah celotne Olimpijade, tistih, ki odločijo najhitrejšega človeka na obli in tistega, ki skače najvišje, in to le v nekaj minutah časovne razlike. Ali v nekem drugem vesolju vsega tega ne bi bilo ... Nočem niti pomisliti, da bi se kaj takega lahko zares zgodilo.

Potem sem včeraj prebral res poučno zgodbo o Marcellu Jacobsu. Po ločitvi med mamo in ameriškim očetom je odšel pri poldrugem letu z mamo v Italijo in ni nikoli spoznal očeta. Bil je nadpovprečen talent, ali se je, kratko malo rečeno, pred vsako tekmo podelal v hlače in si vedno znova izmišljeval opravičila in alibije, zakaj ni dosegel rezultata. Prišel je v roke psihologinje in ta je takoj razumela, da je njegov problem v glavi in izvira prav od dejstva, da mu manjka oče. Prisilila je Marcella, da vzpostavi stik z očetom, s katerim se zdaj redno dopisuje (prišel bo prihodnje leto tudi na poroko s partnerico, s katero ima med drugim Marcell že otroke – kaj sta doslej čakala?), in to ga je tako pomirilo, dalo mu je pravo ravnovesje v glavi, da je nenadoma zacvetel. Toliko, da je zdaj olimpijski prvak na 100 metrov. Ali, če hočete, n-ti dokaz, da je vse vedno v glavi.

Še en primer: v nedeljski kolumni sem zapisal, da je peto mesto Kristjana Čeha v metu diska razočaranje. Potem sem prebral, da se je pred mesecem skregal s trenerjem in ga odslovil, ker ni hotel (zakaj, tega ne bom mogel nikoli razumeti), da bi Čeh treniral skupaj z zaročenko, estonsko metalko kladiva. Povsem pravilno je Čeh izbral zaročenko in poslal trenerja k vragu. In potem pristal »le« peti. Ko se ne razume, zakaj se nekaj dogaja, Francozi pravijo: »Cherchez la femme« (poiščite žensko v zgodbi). Očitno imajo prav.–