Že razmišlja o nastopu na paralimpijskih igrah v Parizu

Namiznoteniški igralec Matteo Parenzan se je po lanskem nastopu na paralimpijskih igrah v Tokiu letos v Granadi okitil z naslovom svetovnega prvaka v razredu 6. Ob priliki prejetja priznanja Občine Trst smo se z 19-letnim članom AŠK Kras pogovorili o uspehih zadnjih dveh sezon in bodočih ciljih.

Kako bi najprej opisali zadnji dve leti?

Z eno besedo lahko rečem, da sta bili vznemirljivi. Doživel sem nepopisna čustva. Letos sem postal svetovni prvak in prejel prestižni Collare d’oro, ki je najvišje priznanje Conija za športne zasluge. Zelo vesel in ponosen sem na svoj proces rasti, za kar se moram zahvaliti trenerjem, družini ter vsem, ki me podpirajo in pomagajo.

Koliko truda ste vložili v osvojitev svetovnega naslova?

Gre za osem let trdega dela. Začel sem igrati namizni tenis s ciljem, da bi osvojil kolajno na svetovnem ali evropskem prvenstvu ali pa na paralimpijskih igrah. Pri 19 letih sem že svetovni prvak in sem zato najsrečnejši fant na svetu.

Kako to, da ste izbrali ravno namizni tenis?

Izbral sem to panogo, ker se lahko enakomerno kosam s komerkoli. Za mizo sem enak svojemu nasprotniku na drugi strani mreže.

Kakšna je glavna razlika med igranjem na paralimpijskih turnirjih in igranjem v navadnih članskih ligah s Krasom?

Glavna razlika je v telesni pripravi, saj imamo paralimpijski športniki določene motorične hibe. Po drugi strani pa smo taktično in mentalno boljši. Zavedamo se svojih hib in jih znamo prikriti.

Gotovo vam veliko pomaga trening s Krasovimi dekleti, ki nastopajo v A2-ligi, kajne?

Seveda je igranje proti Martini in Vanji Milič, pa tudi proti Dušanu Michalki in Sonji Milič eden ključev moje športne rasti. Napredoval sem predvsem pri sprejemu servisa in na samozavesti, kar mi veliko pomaga na turnirjih. Nasploh je družina Milič v zadnjih letih zame res veliko naredila.

Kateri so cilji za leto 2023?

Rad bi ohranil svoj položaj na svetovni jakostni lestvici in osvojil čim boljši rezultat na evropskem prvenstvu, ki bo septembra v Sheffieldu.

Na evropskem prvenstvu bodo delili tudi vozovnice za paralimpijske igre v Parizu leta 2024. Ali o njih že razmišljate?

Seveda, tega ne skrivam. Paralimpijske igre ostajajo sanje bolj kot cilj. Veseli me, da v reprezentanci močno računajo name. Obenem čutim tudi veliko odgovornost, a me to ne straši, saj želim še naprej dosegati čim boljše rezultate.

Celoten intervju v današnjem (četrtkovem) Primorskem dnevniku