»Zaradi generacijske luknje smo izstopili iz projekta Jadran na mladinski ravni«

Amaterski košarkarski klub Bor bo prihodnje leto slavil 60. obletnico ustanovitve. Predsedniško mesto od leta 2019 zaseda Edi Sosič, ki je svetoivanskemu društvu zvest že od mladosti. V malem uradu v kletnih prostorih Stadiona 1. maja smo se z njim pogovorili o trenutnem stanju kluba, bodočih ciljih in še marsičem.

Kaj predstavlja za AKK Bor dejstvo, da ste v Trstu edino slovensko društvo, ki goji ekipno športno panogo?

To nam je v prvi vrsti v velik ponos. Prav zato vlagamo veliko truda v delo z mladimi, saj si želimo, da bi v svojem društvu imeli čim večje število deklic in dečkov. Nisem naključno omenil prej deklic, saj močno računamo na to, da bi tudi njim nudili možnost udejstvovanja s košarko. V čast nam je seveda tudi dejstvo, da lahko predstavljamo slovensko narodno skupnost v mestu.

Kakšno je trenutno »zdravstveno« stanje AKK Bor?

Stanje je zelo pozitivno na mladinskem področju. Imamo približno 60 otrok v dveh skupinah minibasketa. V sodelovanju z Bregom imamo dve ekipi v starostnih skupinah U14 in U15. Premoremo pa tudi ekipo deklic, ki bi jo radi ohranili tudi v bodoče. Nekatere bolj perspektivne deklice so namreč v svojo sredino že skušali zvabiti italijanski klubi, zato bi jih radi zadržali.

Koliko otrok trenira pri Boru?

Skupaj preko 90 otrok.

Trenutno imate pri AKK Bor veliko generacijsko luknjo med starostno skupino U15 in člansko ekipo. Kako se s to težavo soočate?

Ravno zaradi te težave smo se odpovedali sodelovanju v projektu Jadran na mladinski ravni. To je edini razlog za naš umik, ostale govorice niso resnične. Radi bi obdržali te fante pri nas in tako čez nekaj sezon zapolnili generacijsko vrzel, ki nam v zadnjih sezonah povzroča kar nekaj preglavic.

V zadnjih sezonah imate ravno s sestavo članske ekipe veliko težav. Kako to?

Težav se dobro zavedamo, zdaj smo tudi ostali brez trenerja Saše Krčalića, ki se je vodenju ekipe odpovedal zaradi osebnih razlogov. Na srečo nam je priskočil na pomoč Klemen Kladnik, ki v letošnji sezoni vodi ekipo U15. Brez svojih igralcev v članski ekipi pa ni enostavno. Po koncu lanske sezone nam je sicer košarkarska zveza ponudila mesto v C-ligo, odločili pa smo se, da ostanemo v deželni diviziji 1 (nekdanji D-ligi, op. a.) zaradi nižjih stroškov. Ti so trenutno premostljivi. Za nas pa je pomembno, da imamo člansko ekipo, ki nam pomaga tudi pri pridobivanju pokroviteljev. Otroci iz mladinskih ekip so ji letos redno sledili na domačih tekmah, kar kaže na določeno navezanost. Najpomembneje pa je, da ohranimo edino slovensko ekipo v Trstu. Temu se ne bi mogli kar tako odreči. Zgodovinska vloga Bora ima vendarle določeno težo v tržaški košarki in v slovenski narodni skupnosti.

Zakaj pa se ni nikoli uresničila zamisel iz preteklih let, da bi bil Bor neke vrste satelitske ekipe Jadrana?

Ne bi vedel. Pred nekaj leti je bilo nekaj zametkov tovrstnega sodelovanja. Imeli smo svoje igralce, leta 2017 se nam je pridružil Samuel Zidaric in tudi Simon Cettolo je bil blizu prestopa, do katerega pa ni prišlo zaradi poškodbe. Pri nas sta v preteklih sezonah igrala tudi Tadjan Skerl in Gabrijel Terčon. Vsi so se pri nas dobro znašli, ne vem pa, zakaj se tako sodelovanje ni nadaljevalo. Vedno smo se držali načel projekta Jadran. Večkrat smo tudi zaprosili pomoč za sestavo igralskega kadra članske ekipe, a zaman. Ni bilo pravega posluha s strani ostalih društev in najbrž tudi s strani igralcev.

Pred nekaj tedni so se končno začela pripravljalna dela za izgradnjo nove športne dvorane na Stadionu 1. maja. V kolikšni meri je AKK Bor soudeležen pri tem projektu?

Pri tem projektu sploh nikoli nismo bili soudeleženi. Nihče nas ni vprašal niti za kakšen nasvet. Na sejah smo sicer večkrat opozorili na to, da naj bo nova dvorana omogočala igranje v katerikoli košarkarski ligi, da naj bo igrišče dovolj veliko in prostori čim bolj udobni. Samo te so bile naše želje.

Celoten intervju v današnjem (petkovem) Primorskem dnevniku