Žal se je zgodilo ...

Upal sem, da se ne bo zgodilo, ali zgodilo se je. Ostali smo brez kolajne. Slovenija se je v četrtek zaletela v skalo in se do sobote ni pobrala. Tako emotivna kot telesna praznitev je bila od srca ubijajočega poraza proti Franciji prehuda, da bi jo lahko v dveh dneh zacelili in se pripravili na res odločilno tekmo, ki je prinašala kolajno. Že takoj ob začetku tekme se je videlo, kaj se pripravlja. Avstralci so prišli na tekmo nastrojeni kot še nikoli, pripravljeni in motivirani, naši pa so se vlekli po igrišču iz enostavnega razloga, ker noge so hotele, glava pa ne. Dogaja se in res jim ni ničesar za zameriti. Po tekmi sem bil tako miren in vdan v usodo, da sem najprej poklical brata po telefonu in potem sem šel mirno počivat in spal kot hlod celo uro brez nobenih čudnih mor. Ko sem se zbudil in začel urejati misli, da napišem te vrstice, sem se zamislil ob ogromnosti vse te zgodbe. In ostrmel. Recimo, da bi nekje sredi marca nekdo prišel na dan s prerokbo, da bo sedmega avgusta v Tokiu slovenska košarkarska reprezentanca igrala na Olimpijadi v malem finalu za bron. Verjetno bi ga takoj zvezali in odpeljali na znano ustanovo v Idriji. Takrat ni o Olimpijadi razmišljal nihče. Vedelo se je, da bo treba igrati turnir v Litvi in premagati domačine. Formalnost zanje. Upajmo le, da se bomo dostojno izkazali. Potem pa je iz Amerike prišel čudežni deček in vse se je začelo kot v najlepših bajkah. Evforija je zajela vse nas, celo Slovenijo, sanje so se uresničevale in apetiti so se povečali do razmišljanja celo o zmagi. Mislim, da je prav to presodilo. V te sanje so začeli verjeti igralci sami, in prvi od njih je vanje globoko verjel Luka Magic, tako da se je vse skupaj popolnoma premaknilo od prave perspektive. Ki je skozi opozarjala, da je eventualna finalna tekma za bron podvig za zgodovino in ne tolažba za poraz v polfinalu, kot je to vedno bilo za reprezentance iz velikih držav, tiste, ki imajo tako veliko številno podlago igralcev, da lahko brez problema obdržijo kontinuiteto uspehov skozi nove generacije. Ob izgubi prave perspektive so Slovenci začeli razmišljati kot velesila in tu se je zalomilo. Namesto, da bi naprej stopali na igrišče z namenom zabave in nadigravanja, češ, vi ste tisti, ki morate zmagati, da vidimo, kaj znate in zmorete, so se sami postavili v vlogo favorita in si s tem na rame naprtili preveliko breme, ki ga niso bili zmožni prenašati. Poraz proti Franciji v polfinalu je bil hudo boleč, tako po izidu samem in po načinu, kako je do končnega rezultata prišlo, da je ob takem razmišljanju in počutju naravnost podrl sistem. Dončić je prvič izgubil odkar nosi slovenski dres in to ga je po moje popolnoma vrglo iz tira. Fant je zelo mlad, ali je po igralskem stažu že pravi veteran, ki je zmagal, tako s klubom kot z reprezentanco vse, kar se je zmagati dalo, in kariera mu je bila doslej postlana z rožicami, da uporabim izraz, ki sem ga toliko krat slišal pri voščilih na radiu, da ga imam že za pregovornega, ko hočem poudariti nekaj izredno osladnega in na silo pravljičnega. Tokrat pa je dobil direkt v čeljust, ki ga je popolnoma omamil. Padel je na trdna tla svojega prvega hudega poraza in se ni pobral. Tako kot se niso pobrali soigralci, ki so, hočeš nočeš, odvisni od njega. Da povzamem, pričakovanja so bila previsoka (pri vseh nas, tudi pri meni, da smo si na jasnem), in smo zato vsi pozabili na pravo perspektivo in postavili pričakovanja objektivno previsoko. Ali vsaj toliko visoko, da je bila pot nazaj v okvir stvarnosti predolga, da bi jo prehodili v samih dveh dneh. Edina prava tolažba v vsej tej zgodbi je, da bi tudi ob pravem pristopu na tekmo Avstralija bila zelo trd oreh in sploh ni rečeno, da bi Slovenija to tekmo zmagala. Morala bi ponoviti fantastično prestavo, ki jo je uprizorila proti Španiji, ali so bile takrat energije, tako telesne kot mentalne, še zelo velike in pravljica se je pravkar odvijala po najboljšem možnem scenariju. Treba tudi imeti v umu, da je finalna tekma vedno nekaj posebnega in jo je zato težko pripraviti. Avstralci so morali že štirikrat izgubiti v malem finalu na Olimpijadi (prvič – bil sem tam – v Seulu pred 33 leti, ko Slovenije še sploh ni bilo), da jim je končno uspelo, da si nesejo domov kolajno. Ne bi imel nič proti, če bi tudi Slovenija prehodila tako pot. Vsekakor bi pomenilo, da si vedno v svetovnem vrhu, kar pa se bojim, da ne bo tako lahko. In pri tej trditvi sem izredno optimist.

Vsekakor pa v ozadju visi še vedno najvažnejša ugotovitev, ki izhaja iz pristopa slovenskih atletov, in to vseh, tudi atletov lahke atletike, ki so doslej z redkimi izjemami (tremi, v stvari: Kozmus, Bukovčeva in Čeplakova) hodili na olimpijske igre kot turisti, in ta je vsem nam v veliko veselje in ponos. Slovenci so končno postali normalen narod, ki se seveda zaveda svoje majhnosti, ali ki ima svoj ponos, predvsem pa občutek enakopravnosti z vsemi ostalimi, pa naj bodo še tako veliki in mogočni. Če si kljub temu, da si majhen, dovolj dober, da zmagaš, moraš to tudi storiti. Nekaj, kar je normalnega, ali doslej v Sloveniji še ni bilo (»osvojil je odlično 26. mesto, v prvi polovici tabele«), se je končno usidralo v glave in duše mladih Slovencev. Ali, kot je zelo dobro odgovorila Janja Garnbret, ko so jo vprašali, katera je najboljša plezalka na svetu (sicer ne najbolj brihtno vprašanje, če že mene vprašate za mnenje), in je zelo naravnost ustrelila: »Jaz!«. Kar je med drugim objektivno čista resnica.