»Zakaj oni lahko zmagajo, jaz pa ne?«

Marcell Jacobs je na olimpijskem stadionu v Tokiu svojo legendarno zmago na 100 metrov praznoval skoraj sam, ker so bile tribune prazne zaradi pandemije. Le Gianmarco Tamberi, ki je le nekaj minut pred njim osvojil zlato v skoku v višino, ga je takoj po cilju toplo objel. Na športnem festivalu v Trentu pa ga je končno le sprejel topel in zelo dolg (morda najdaljši celega festivala) aplavz občinstva, ki ga je vidno ganil.

»Resnično hvala, nikoli nisem bil deležen tako dolgega ploskanja. Posnetke o finalu sem seveda videl že nič koliko krat. Ne boste verjeli, ampak gledam v glavnem detajle, opazujem majhne napakice, ki sem jih naredil med tekom, da bi se dodatno izboljšal. Tistih 9 sekund in 80 stotink je seveda nepozabnih, zdaj imam številko tiskano tudi na mojih copatih.«

V Trentu je Jacobs povedal veliko o sebi. Spregovoril je o tem, kako je čakal na finalni nastop, o tem, kako zalseduje svetovni rekord, kako je izbral disciplino 100 m ... Jacobs je pred zbranimi v Trentu spregovoril tudi o vsakdanjem življenju.

»V tistih dveh urah pred finalom sem se pogovoril s svojim mentalnim trenerjem, nato pa sledil Tamberijevemu nastopu in se veselil njegove zmage. To me je dodatno motiviralo, adrenalin je bil takrat na višku. Pogledal sem ostale tekmovalce in si rekel: ‘Zakaj oni lahko zmagajo, jaz pa ne?’. «

»Moja velika želja je zdaj ostati najhitrejši na svetu, s tega vidika me tudi svetovni rekord mika, a med rekordom in zlato olimpijsko kolajno izberem slednjo. Kolajna ostaja za večne čase, rekord pa traja kolikor traja.«

Več v današnjem (sobotnem) Primorskem dnevniku