»Vztrajati moramo in se prilagoditi trenutnim razmeram«

Pred današnjo predstavitvijo mladinskih ekip projekta Jadran (v Kulturnem domu France Prešeren v Boljuncu med 17. in 19. uro) smo se o trenutnem stanju mladinske košarke in o težavah, s katerimi se klubi trenutno soočajo na košarkarskih igriščih, pogovorili s trenerjem, vaditeljem minibasketa in vodjo mladinskega pogona pri AŠZ Jadran Andrejem Vremcem.

Skoraj vsa mladinska prvenstva so se začela, že nekaj tekem pa je bilo preloženih zaradi težav z okužbami. Katere so največje težave, s katerimi se ta čas soočate?

Glavna težava je v tem, da do 16./17. leta večina mladih ni še cepljenih, torej je verjetnost primerov okužb višja. Do teh pride predvsem v šolah, poleg tega pa so otroci večkrat tudi v karanteni. Za zdaj prvenstvo U19 poteka brez večjih zastojev, nekaj tekem smo že izpustili v prvenstvu U17, v mlajših starostnih skupinah pa je nekaj več težav. Bojim se, da bo tako še en lep čas. To sicer ni moja stroka, ampak si lahko predstavljam, da se situacija ne bo bistveno izboljšala vsaj do pomladi. Seveda vsi upamo, da se bo to čim prej končalo in da se bomo vrnili na stare tirnice. Časi pa so taki, pripravljeni moramo biti na vse in imeti še nekaj potrpljenja. Vsekakor treniramo naprej in se držimo vseh priporočil, čeprav smo bili prepričani, da se lanski scenarij ne bo ponovil.

Ekipe projekta Jadran so prisotne v vseh starostnih skupinah z izjemo U16 in U15. Je to zaradi trenutnega osipa ali zaradi splošnega pomanjkanja mladih košarkarjev?

Imamo določen osip pri košarkarjih letnikov 2006 in 2007, ampak ta je predhoden pandemiji. To je »star« greh. Zaradi trenutnih okoliščin je sicer nekaj osipa bilo. V nekaterih sredinah ga je bilo več kot v drugih, odvisno pač od tega, kako so posamezni klubi odreagirali na vse te omejitve. Pri Športni šoli Polet/Kontovel in pri Jadranu, kjer sem sam aktiven, smo z izjemo prvega lockdowna, ko smo bili res vsi doma, ves čas trenirali. Trenirali smo tudi zunaj z burjo in mrazom. Če bi vadbo popolnoma prekinili, bi bilo to zelo negativno. Marsikdo se s tem strinja. Predvsem za mlade je bistvenega pomena, da vsi športni pedagogi tako razmišljamo. Nimajo vsi zunanjih igrišč, vsaka družina razmišlja drugače, mi pa smo se tako odločili in ponudili neko alternativo. Tvegali smo, bili smo stalno na terenu, med poletjem organizirali razne dejavnosti in na tak način dali otrokom in družinam jasen signal, da gremo naprej. Nekaj otrok se je izgubilo, ampak do večjega osipa ni prišlo. Jasno, vsaka športna panoga ima svoja priporočila, kar ni dobro. Smo se morali pač prilagoditi.

Je pa v tem trenutku združevanje med klubi še toliko bolj pomembno, se strinjate?

Seveda. Tu lahko govorimo tako o sodelovanju kot o združevanju, kar se med seboj izpopolnjuje. Pri projektu Jadran je tako, da do 13./14. leta hodi vsak klub s svojimi nogami. Potem pa pride do sodelovanja, ki je v prvi vrsti odvisno od logistike. Tu imamo denimo povezavo Trst-Breg in povezavo na Krasu. Ekipa U19 gold združuje celo košarkarje od Milj do Števerjana, do tega pa je prišlo v prvi vrsti zaradi truda staršev, ki pomagajo s prevozi in vsem, kar spada zraven. Sodelovanje je torej neizbežno.

Celoten intervju si lahko preberete v današnjem (sredinem) Primorskem dnevniku.