Velasco: Če igralci med igro gledajo trenerja in iščejo privoljenje, nekaj ne gre

Za Italijo je bilo najbrž najbolj sladko in občuteno, delno pa nepričakovano zlato na preteklih olimpijskih igrah v Parizu tisto, ki ga je osvojila ženska odbojkarska reprezentanca. Za zmago so nedvomno zaslužne najboljša igralka turnirja Paola Egonu, ravno tako tudi podajalka Alessia Orro in libero Monica De Gennaro. Naslova pa Italija ne bi osvojila, če se italijanska odbojkarska zveza ne bi odločila za zamenjavo na klopi in na to zahtevno mesto januarja letos poklicala starosto med trenerji Julia Velasca.

»Trenerji imamo nalogo, da v ekipi vzbudimo duševno stanje, ki ga tisti trenutek potrebuje. Ta ekipa je potrebovala mir, preveč je bilo tesnobe. Dekleta niso potrebovala motivacije, kričanja ravno tako ne, potrebovala so umiritev. To sem kazal navzven, čeprav nisem bil ravno miren. A trener mora biti občasno tudi filmski igralec, mora skrivati prava čustva. Trenerju morajo biti igralci tudi všeč. Vendar ne zaradi tega, ker so dobri, temveč zato, ker so njegovi. Če so nekaterim trenerjem všeč igralci nasprotnih ekip, potem ne bo dosegel rezultatov, saj igralci to občutijo,« meni 72-letni Argentinec.

Kateri so bili najtežji trenutki na OI v Parizu?

Olimpijske igre so še posebej težavne v četrtfinalu, kjer slabša ekipa nima česa izgubiti. Prav zato je bila morda najzahtevnejša ravno tekma proti Srbiji. A smo tisto tekmo odigrali vrhunsko. Ni lahko biti favoriti. Đoković je bil v Tokiu izrazit favorit in ni osvojil niti kolajne, tokrat je bil eden izmed možnih zmagovalcev ter je prepričljivo osvojil zlato kolajno. Pred tekmo s Srbijo sem naredil veliko napak. Ekipo sem motiviral z idejo, da bomo zmagali 34:32 v petem setu, a so tekmovalke gladko zmagale 3:0. Jasno sem jim rekel, da Boškovićeve ne bomo ustavili. Enostavno moramo mi igrati boljše od njih, dobiti eno točko več od njih, saj bo Boškovićeva svoje točke v napadu v vsakem primeru naredila. Pred finalom pa je bilo veliko lažje. Dekletom sem rekel, naj mislijo na vsako točko posebej brez treme. In na zadnjih treningih nisem ničesar popravljal. Zakaj bi moral kaj popravljati, če smo že prišli do finala?

Argentina, torej Maradona in Messi. Kdo izmed njiju je boljši?

Med Maradono in Messijem izberem Maradono. Delno zaradi enake starosti, kot je moja, delno zato, ker je bil Maradona pravi vodja. Ne samo na igrišču. Maradona je igral na tako visokem nivoju kljub uživanju kokaina. Kokain je socialna droga, ni doping. Noben športnik ne bi užival kokaina za izboljšanje svojih rezultatov. Vendar biti vrhunski igralec še ne pomeni postati vrhunski trener. Nogometaši stopijo na igrišče, trenerji pa na igrišču ne delajo ničesar. Naše delo je prepričati druge, naj nekaj naredijo. Kot negativno vrednotim, če vrhunski igralec želi postaviti sebe kot primerjavo, kot zgled. Igralci morajo biti med igro svobodni. Če gledajo trenerja in iščejo privoljenje, nekaj ne gre. Mi moramo vzgajati otroke tako, da bodo pripravljeni, ko bodo šli iz hiše. Jaz sem želel take igralke, ki bi bile avtonomne, za katere sam niti ne bi bil potreben, saj pri izidu 24:24 trener ne more ničesar storiti.

Spominjam se nekega dogodka. Treniral sem ekipo U14 in sem pred finalom nagovoril fante. Pretiraval sem in igrali so obupno. Bili so preveč napeti. To me je zelo izučilo. Moraš razumeti, v kakšni situaciji si, kaj ekipa potrebuje v tistem trenutku. Najprej moraš biti učitelj in nato trener. Učitelj mora učiti, trener pa doseči, da neki igralec preseže samega sebe.

O vas pravijo, da ste karizmatični. Kaj pa je sploh karizma?

Vem le, kaj karizma ni. Nekdo mora dobro poznati temo, o kateri govori. Ko govoriš o stvareh, ki jih ne poznaš, je karizma šibka, saj igralec razume, da ne poznaš podrobno teme, o kateri bi ga hotel poučiti. Enako se dogaja profesorju na univerzi.

Celoten intervju v današnjem (sredinem) Primorskem dnevniku