V športni torbi spodnje hlače in zavitek kave

Goriški Kinoatelje je pobudnik nadvse zanimive in obenem poučne čezmejne akcije zbiranja spominov. Namen »spominodajalskih akcij« je oblikovati odprti arhiv, ki se bo razvijal s časom in postal nekakšno darilo, ki ga prebivalci obeh Goric poklanjamo prihodnjim generacijam. Podobno kot družinski album, ki ga osmišlja njegova nezaključenost, je tudi arhiv spomina v nenehnem procesu nastajanja in reartikuliranja. Nove Gorice in Gorice namreč leta ni ločevala le meja med dvema državama in družbenima sistemoma, ampak tudi meja med dvema načinoma razumevanja preteklosti. Mejni prehodi, ki so nas leta ločevali, danes lahko postanejo mesta srečanj, ki reflektirajo odnos med osebami in kolektivnim spominom.

Nadvse dobrodošla akcija goriškega Kinoateljeja, ki se postopno razvija že od leta 2007 v prepričanju, da lahko šport in rekreacija, oziroma bolje rečeno telesna kultura odkrijejo vrsto zanimivih anekdot ter osebnih in kolektivnih spominov.

Ena prvih akcij zbiranja spominov je nosila še posebej zgovoren in privlačen naslov: Spovednica tihotapcev. Priča smo bili vrsti izpovedi povojnega, obmejnega »švercanja« – nedolžnih in manj nedolžnih tihotapskih podvigov, ki pa zgovorno prikazujejo tedanji čas, sliko potreb prebivalstva na obeh straneh meje in osnovne človeške, sorodniške in prijateljske vezi. Podobni prizori so se nam pred očmi pojavljali (in ponavljali) tudi v zadnjih mesecih, ko smo v času koronavirusa obmejni ljudje – vsi državljani Evrope – na zabarikadiranem, skupnem trgu obeh Goric (Trg Evrope in trg Transalpina), ponovno legalno in ilegalno »švercali«. Ustrezneje povedano: med seboj smo si pomagali.

Pa se vrnimo v spovednico. Ni nam znano, koliko spominov na športno življenje je bilo izpovedanih v spovednici carinarnice na bivšem Erjavčevem mejnem prehodu. A kljub temu smo prepričani, da lahko tudi šport, tako kot kultura, prosveta, gospodarstvo, pove svoje. Bržčas se je marsikaj zanimivega, človeškega, ne kriminalnega, naravno odvijalo od razmejitve leta 1947 dalje, vse do dokončne odprave meja leta 2007. »Maloobmejno športno švercanje« je namreč bilo v povojnem obdobju v glavnem znak človeških vezi in zapolnitev potreb obmejnega prebivalstva. Če dandanes sledimo poročanju naših lokalnih medijev, pa na žalost ugotavljamo, da obmejno »švercanje« tudi »v času brez meja« zajema mamila, amfetamine oziroma dodatke, ki so povezani tudi s svetom športa. Da si ne bi zatiskali oči, dodajmo, da se je to dogajalo tudi, čeprav v manjših meri, tudi v času mladosti vseh nas, sedaj že osivelih športnikov. A povrnimo se raje v čas mejnih zapornic.

Mnogi se prav gotovo z zanimanjem spominjamo, da smo tudi ob športnih dogodkih in drugih prijateljskih tekmah v športni torbi poleg športne opreme prenašali še zavitek kave, pralni prašek, kavbojke, avtomobilske rezervne dele ali v prtljažnik ali ob motor stlačili dele kosilnice ali otroški voziček. Tihotapstvo pa je potekalo v obeh smereh, saj smo ničkolikokrat slišali »ker že prideš k nam, prinesi mi šteku cigaret ali flašo travarice, pelinkovca, pa celo 5‑litrsko taniko bencina«. Pa tudi čezmejnih izmenjav športne opreme ni manjkalo: od žog, »tretarjev«, telovadnih copat, trenirk, da ne govorimo o nelegalnem »prevozu koles« čez mejo in jasno se je to še posebej dogajalo v okviru pobude Kolesarjenje prijateljstva. Pa še o prevažanju »floberc« (zračnih pušk) k nam v Italijo, bi znal marsikdo marsikaj povedati, saj je bilo na slovenskih športnih igrah na sporedu tudi streljanje z nedolžno zračno puško.

Anekdot, povezanih s športom, na goriški meji (a ne le goriški) je bilo na pretek, in čeprav se jih nismo spovedali v »spovednici tihotapcev«, se številne še zmeraj prenašajo z ustnim izročilom.

Daljši članek lahko preberete v današnji (sredini) izdaji Primorskega dnevnika