»Uživam vsak trenutek in gledam naprej«

Izbor presežnikov, ki jih nismo še uporabili, da bi opisali Tadeja Pogačarja, je iz dneva v dan krajši. Po senzacionalni sezoni s kar petindvajsetimi zmagami, v kateri je osvojil Liege-Bastogne-Liege, Giro, Tour, svetovno prvenstvo in začetek oktobra še četrtič zapored Lombardio (izenačil se je s »Campionissimom« Coppijem), je res nemogoče napovedati, kako se bo 26-letnik iz male Komende v osrednjem delu Slovenije zapisal v zgodovino kolesarstva. In na festivalu športa v Trentu smo bili priča pravi trumi navdušencev, ki so več ur čakali nanj. Kdor zatrjuje, da postaja kolesarstvo dolgočasno, ker Pogačar zmaguje s preveliko lahkoto, naj kar povpraša te osebe, ki so trepetajoče stale v vrsti, če jim je dolgčas ob spremljanju Pogačarjevih podvigov. Res dolgo in bučno ploskanje je sprejelo slovenskega asa. Med drugim bo leto 2024 za slovensko kolesarstvo neponovljivo, saj je mala državica na sončni strani Alp v isti sezoni osvojila vse tri tritedenske krožne dirke (na Vuelti je slavil Roglič) in svetovno prvenstvo. To ni še nikoli uspelo niti velikim kolesarskim velesilam. Pogačar si rad postavlja nove cilje in v Trentu smo prisluhnili tudi temu, vendar je Pogačar najprej začel govoriti o ljubezni do kolesarstva: »Bil sem med gledalci zaključne etape Gira leta 2014, ko je na nabrežju pred osrednjim tržaškim trgom zmagal Slovenec Luka Mezgec. Čudovito. Slovensko zmagoslavje sredi Trsta me je spodbudilo, da sem bil še bolj motiviran v nadaljevanju kariere. Na začetku sem bil na zelenem kolesu, ki je bilo preveliko zame. Hotel sem takoj tekmovati, a sem moral čakati še eno leto, ker sem bil premlad. Ustvaril sem ekipo Pogi Team ravno zaradi te izkušnje. Seveda je lepo odkriti nove šampione, ampak zame je prvenstvena naloga te ekipe, da mlade približa kolesarstvu na pravi način. Kolesarstvo mora biti v prvi vrsti zabava, drugače ni niti smiselno nadaljevati s tem zahtevnim športom. Sploh me ne zanima dobiti novega Merckxa. Dejstvo je, da je kolesarstvo vse bolj drago. Sam sem bil srečen, ko mi je klub podaril tisto zeleno kolo, saj drugače si ga ne bi mogel privoščiti. In nočem, da bi se kak otrok odpovedal kolesarstvu zaradi previsokih stroškov.«

Prvo pomembno zmago v kategoriji juniores ste dosegli leta 2015 na dirki Giro della Lunigiana in nato ste osvojili Tour de l’Avenir.

Prvo leto je bilo bolj za zabavo, spoznal sem prijatelje in se zabaval. Večkrat sem bil poražen. Drugo leto je bilo že različno. Ko sem zmagal na Giru della Lunigiana, sem začel verjeti, da bi lahko bil uspešen kolesar.

Že vas primerjajo z vsemi največjimi kolesarji.

Seveda se to lepo sliši. Ampak meni te primerjave niso všeč, zlasti ne z nekaterimi kolesarji, ki jih nisem nikoli videl v živo. Jaz vsekakor uživam vsak trenutek in gledam naprej, se ne oziram nazaj. Tudi zaradi te moje mentalitete lahko zatrdim, da se nisem po nikomer zgledoval.

Celoten intervju v jutrišnjem (sobotnem) Primorskem dnevniku.