»Ravno nizka pričakovanja so bila dobrodošla, da sem se ves čas trudil«

Konec tedna se je športno upokojil najboljši slovenski smučarski skakalec v zgodovini, Peter Prevc. Časa za temeljit pogled nazaj še ni imel, vendar je v pogovoru za STA povedal, da je bil sam konec kariere v Planici pred domačimi navijači zanj sanjski. Kam ga vleče v prihodnosti, še ne ve, rad pa bi nekaj delal z dušo in s srcem

Čeprav imate še nekaj medijskih in sponzorskih obveznosti po sezoni, ste zdaj uradno v športnem pokoju. Kako je biti »penzionist«?

Zdaj jih razumem, da nikoli nimajo časa (smeh). V bistvu res še nisem imel časa, da bi pogledal nazaj. Jaz menim, da se morajo misli same urediti. Nisem človek, ki bi rekel, zdaj moram pa to razmisliti, pa o tem razmišljam, ampak grem raje na kakšen sprehod, in razmišljam 10 sekund o stvari, ki jo moram rešiti, pa 10 sekund o tem, kaj moram kupiti v trgovini, pa 10 sekund o tem, kdaj bom šel avto ‘tankat’. Ko pridem nazaj s sprehoda, imam vse ‘pošlihtano’. Za zdaj žal tega časa še ni bilo, ampak sem pa pogledal za nazaj, kaj se je čez vikend dogajalo.

(...)

Po čem bi pa radi, da si vas ljudje zapomnijo?

Najbolj po tem, da sem korekten do vseh ljudi. Kako naj rečem? Da sem dober človek. Zdaj, kaj to pomeni, kako to na hitro razložiti? Ne vem, da ni samo to, da sem šel čez vse zato, da bi samo zmagoval, ampak da sem iz športa hotel čim več potegniti in mogoče tudi kaj športa predati naprej.

(...)

Ste dosegli vse, o čemer ste sanjali? Kdaj ste začeli res verjeti vase, da iz tega fanta pa še nekaj bo?

Mislim, da so drugi vedno bolj verjeli vame kot jaz sam. Še pred sezono 2014, ko sva s sošolcem iz srednje šole sedela zvečer na pivu, me je vprašal, kakšen občutek imam za sezono, sem mu odvrnil: ‘Ne vem, če kaj bo.’ Potem pa sta bili dve olimpijski medalji in drugo mesto v skupnem seštevku svetovnega pokala.

Mogoče so bila ravno ta nizka pričakovanja takrat, ko sem bil v vzponu, dobrodošla, da sem se ves čas trudil, da se nisem ustavljal, da sem bil tudi dovzeten do navodil trenerjev in da, tako kot Goran (Janus, takratni selektor, op. a) zmeraj pravi, smo delali.

(...)

Kaj je bila za vas največja sreča v skokih, kateri dosežek v karieri vas je najbolj razveselil?

Kaj pa vem? Mogoče tisti Vikersund, svetovno prvenstvo v poletih leta 2022, ko smo se Slovenci igrali s konkurenco. Vsak, ki je skočil, je šel še dlje, po eni strani te je skrbelo, ali mu bo uspelo, skrbelo te je zase, ali ti bo uspelo. Ampak vsak, ki se je ‘vrgel’ z mize, je povečal prednost pred zasledovalci. To je bil res čudovit občutek. Osem skokov je, se pravi šest jih naredijo tvoji kolegi in šestkrat si bil razigran, navdušen nad nekom drugim.

Celoten intervju Zale Zaletel (STA) lahko preberete v nedeljskem Primorskem dnevniku