»Prosekar bi ponudil tudi vrhunskemu športniku«

Prosečan Alessio Štoka je na naš klic odgovoril s hladnejšega Plodna, kjer z družino preživlja še zadnji dan oddiha. Ali motim, ga vprašam. Zdi se mi, da sem poklicala ravno med vzponom. »Ne, ne. Pravkar smo si našli senco, da si odpočijemo.« In pogovor se je lahko začel.

Ste bili kdaj že v Parizu?

Štirikat. Dvakrat smo gostovali pri slovenski manjšini v Parizu z radijskim odrom pod vodstvom Lučke Susič. To so nepozabni najstniški spomini. Dvakrat pa sem Pariz obiskal z družino.

Kje je razlog, da ste se z družino kar dvakrat vrnili v francosko prestolnico?

Prvič sem Pariz obiskal s starejšim sinom, drugič še z mlajšim. Midva z ženo pa mesto naravno obožujeva. Vedno je nekaj novega. Otroci so seveda bolj navdušeni nad zabaviščem Disneylandom, midva pa nad mestom.

So vama Francozi simpatični?

V Parizu jih po moji oceni skorajda ni več. Mesto je prava metropola.

Spremljate olimpijske igre?

Da, a ne v živo, ker mi čas tega ne dopušča. Redno pa berem novice o slovenskih in italijanskih nastopih.

Katere panoge najraje spremljate?

Predvsem kolesarstvo, ki ga trenira tudi mlajši sin. In ostale množičnejše športe, nogomet, odbojko ... Seveda smo redno spremljali tudi nastop jadralke Jane Germani, ki se je zelo dobro odrezala. O bronu Furlana Jonathana Milana pa sem prebral danes (op. a. včeraj). Letos na Giru smo dobili tudi njegov avtogram.

Kje ste ga srečali?

Letos smo si etapo Gira ogledali v Plodnu. Lani pa smo med potovanjem proti Strasbourgu dan preživeli v Chamonixu, ko je tam mimo privozil Tour. Tam nam je uspelo dobiti avtogram Tadeja Pogačarja. Do slovenskega asa je bilo v Plodnu letos težje priti, uspelo nam je nato naslednji dan v Alpagu, kjer smo jih dobili kar dva.

Imate morda kakšen poseben olimpijski spomin?

Več jih je, a eden najlepših je bila Rogličeva zmaga na kronometru v Tokiu.

Po poklicu ste bolničar, ukvarjate pa se tudi z vinarstvom. Je tudi za obdelovanje trt treba biti natrenirani?

Seveda. Formo vzdržujem s tekom. Ta mi omogoča predvsem, da se sprostim. Vsak drugi dan pretečem 10 kilometrov. Ne tečem po gozdu, ker sicer razmišljam o vsakem koraku, na cesti pa se misli umirijo. Tek mi tudi pomaga, ko pokleknem pod vsako trto.

Celoten intervju lahko preberete v današnjem (petkovem) Primorskem dnevniku