»Paralimpijsko športno gibanje želimo še bolj utrditi«

»Na zimskih olimpijskih paralimpijskih igrah v Milanu in Cortini leta 2026 ne ciljamo samo na kolajne, ampak želimo si, da bi še bolj utrdili paralimpijsko športno gibanje,« je glavno sporočilo novega predsednika FISIP (Federazione Italiana Sport Invernali Paralimpici) oziroma italijanske državne zveze paralimpijskih zimskih športov, Paola Taviana (letnik 1960, doma iz Ronk v Laškem), ki je bil včeraj gost športnega uredništva Primorskega dnevnika. Tavian je bil nekoč tekmovalni smučar, je smučarski učitelj in je bil član ter predsednik ronškega kluba Sci Club 2. Po poklicu je podjetnik. V Tržiču sestavlja visoko specializirane stroje, ki jih uporabljajo po vseh svetovnih pristaniščih za prekladanje rudnin.

Vodstvo FISIP je bržkone izbralo pravo osebo, saj ste na tem področju zelo izkušen ... nastopili ste na treh paralimpijskih igrah.

Velja. Z južnotirolskim smučarjem Brunom Oberhammerjem sva bila dejansko pionirja paralimpijskega smučanja na Apeninskem polotoku. Kot smučar vodič ali spremljevalec sem na zimskih paralimpijskih igrah v Albertvillu leta 1992, Lillehamerju leta 1994 in Naganu leta 1998 spremljal slabovidnega Oberhammerja, s katerim sva osvojila dvanajst kolajn. Nato sem na paralimpijskih igrah v Turinu leta 2006 sodeloval kot selektor italijanske državne reprezentance in sodeloval sem tudi z organizacijskim odborom CIP (Comitato Italiano Paralimpico).

Kako pa ste sploh prišli v stik s paralimpijskim smučanjem, ko ta sploh ni bil razširjen?

Smučati sem začel čisto slučajno pri petem letu starosti, ko smo z družino preživeli božične počitnice na Salzburškem. Doma sem iz Ronk in nismo bili družina s smučarsko tradicijo. Šport sem vzljubil in sem nato tekmoval tudi na mednarodnih FIS tekmah. Opravil sem učiteljski izpit. Nekega dne me je poklical sovaščan Sergio Cechet, ki je zelo mlad oslepel zaradi poka bombe. Zaradi bombe, ki jo je našel čisto slučajno na polju, je izgubil tudi del roke. Sprva sem mu odgovoril odklonilno, češ da ne vem, kako se vodi slepega smučarja. On pa je vztrajal in mi veleval, da me bo on naučil.

In tako sva se odpravila na smučišče. Kmalu sva začela tudi tekmovati. To se je zgodilo nekje sredi osemdesetih let prejšnjega stoletja.

Ali ni bilo težavno, saj se takrat sploh ni vedelo, da lahko slabovidni in slepi smučajo ...

Spominjam se, kako se je na Piancavallu trlo smučarjev in vsi so nas opazovali, kako smučamo. Slepega smučarja spremljevalec vodi z zvoki in besedami. Nekega dne sva se s Cechetom odpravila na neko tekmo na Južno Tirolsko, kjer sem spoznal druge slepe in slabovidne smučarje. Tam se je dejansko začela zgodba o italijanski državni paralimpijski reprezentanci.

Na začetku smo se spoprijateljili in okrepili sodelovanje, dokler se nismo odločili, da gremo na svetovna prvenstva in nato na paralimpijske igre. Zadnjič sva z Brunom Oberhammerjem tekmovala leta 1998 v Naganu. Nato sva se oba odločila za trenersko pot. Veliko let sva delovala kot trener in selektor italijanske izbrane vrste. Nato so me angažirali tudi kot odbornika v italijanskem paralimpijskem komiteju (CIP).

Celoten intervju v današnjem (sredinem) Primorskem dnevniku.