»Ne želimo, da se vse zaključi pri optimistu«

Do redakcije Primorskega dnevnika v Ulici Montecchi, kjer sva bili dogovorjeni za pogovor, je predsednica Jadralnega kluba Čupa prispela peš. Nada Čok, Tržačanka, doma v Naselju sv. Sergija, je okolju prijazno odločitev sprejela zavestno. »Za vožnjo po mestu uporabljam avtomobil samo, ko moram v službo za jutranjo izmeno, saj ob 5.30 še ni avtobusnih povezav,« pravi novinarka medijske hiše Rai, ki sicer raje izbira javni prevoz ali se do središča kar sprehodi.

Dolgo ste sodelovali tudi s Primorskim dnevnikom in redno poročali o Barcolani. Jo še vedno spremljate?

Absolutno ne. Barcolane se izogibam. Ne zato, ker mi ne bi bila všeč. Po dolgoletnem spremljanju se dogodka naveličaš. Obenem je tako delo iz leta v leto bolj naporno tudi zato, ker veš, da se vsi drugi zabavajo, ti pa samo loviš novice in pripravljaš prispevke.

Od kod ljubezen do jadranja? Ste bili jadralka?

Da, bila sem jadralka, sicer ne najbolj obetavna, vendar mi je bilo jadranje res zelo všeč. Od otroških let sem članica kluba Čupa. Pri Čupi je imel stric Aljoša Vessel jadrnico in z njim smo večkrat jadrali. On je naju s sestrično Laro, ki je danes tudi članica odbora, prepričal, da sva se udeležili tečaja jadranja. Spomnim se, da je tečaj vodil Dario Bensi s Telohom, vrsto meteor jadrnice.

Ko sem se pred leti pogovarjala z vašima predhodnikoma, Francem Mahničem in Robertom Antonijem, so bili novi prostori kluba pobožna želja, tokrat pa se vendarle lahko pogovarjava o vašem biserčku. Je objekt tak, kot ste si ga predstavljali?

Naj pred odgovorom dodam, da smo o prostorih razpravljali že v odboru, ki mu je predsedoval Marino Košuta. Skratka, objekt je bil fatamorgana res mnogih odborov društva. Vsi, prav vsi smo skozi vse te mandate v gradnjo vložili toliko energije, da je društvo morda zaradi tega celo trpelo. Oziroma, tako bom rekla: ob tako zahtevnem projektu bi se redko katero društvo ohranilo do danes in vseskozi dosegalo tudi vidne športne uspehe. Vsi odbori so imeli res kleno voljo, da v Sesljanu ostanemo in celo nekaj zgradimo. Prav to nas je bodrilo, da smo prišli do konca.

Zdaj pa odgovor. Ja, objekt je tak, kot smo si ga zamislili. Zelo je lep. Verjetno je to zdaj najlepši klub v Tržaškem zalivu – nekateri so zagotovo »zgodovinsko« bolj prestižni, a mi imamo zdaj senco, plažo tik pred sabo ...

(...)

Na čelu kluba ste od leta 2018. Kakšen klub je danes Čupa? Čemu posvečate največ pozornosti?

Čupa je vedno imela dvojni obraz: na eni strani je bila zgodba društvenih prostorov, na drugi pa vse ostalo. Upravljanje takega društva bi skratka včasih potrebovalo celo dva odbora. K premoženju naj dodam še 100 privezov: njihovo upravljanje je zahtevno, saj je tudi tam od časa do časa potrebna obnova, včasih korenita. Zdaj, ko so prostori nared, se bomo lahko osredotočili samo na športno dejavnost.

Kaj je v ospredju športnega delovanja?

Nismo strogo tekmovalni klub. Mladinska dejavnost je res tekmovalno usmerjena, stremimo pa k temu, da mlade člane in članice vzgajamo v odrasle jadralce in jadralke, da se navežejo na klub, da vanj redno zahajajo in se pri Čupi počutijo kot doma. Morda tudi v smislu, da si kupijo jadrnico. Skratka, ne želimo, da se vse zaključi pri optimistu. Pri Čupi se zdaj druži kar lepa skupina mladih med 25. in 35. letom, ki so uspešni na kajutnih jadrnicah, a so razpršeni, vsak v svoji ekipi. Nadejam si, da bi nov odbor s projekti lahko kaj naredil prav zanje, da bi se nekako »vrnili domov«.

So pri Čupi še pogoji, da bi se začela zgodba o uspehu, kakršna je bila tista z Jašem Farnetijem in Simonom Sivitzem Košuto?

V razredu 420 izstopa Jan Grahonja, ki trenira s sojadralcem iz sosednjega kluba Pietas Julia. Z njimi odlično sodelujemo. Nastaja tudi nova ekipa optimistov, a ne bi želela, da bi bil pritisk nanje premočan. Otroci naj se zabavajo. Dobro bi bilo, ko bi tudi v Italiji prevzeli sistem severnih držav, kjer so vsi udeleženci tekmovanj, stari do 12. let, že zmagovalci. Morda bi tako vsi imeli veliko več športnikov.

Celoten intervju lahko preberete v današnjem (petkovem) Primorskem dnevniku