»Na Kitajsko gotovo kar nekaj časa ne bom šla«

Na ponedeljkovem večernem sprejemu, ki ga je SK Gorica pripravil svoji olimpijki Ani Bucik, je bila vrsta za objeme in vprašanja bližnjih, prijateljev in podpornikov dolga, nekaj odgovorov pa je dvakrat enajsta na tekmah na Kitajskem namenila tudi našim bralkam in bralcem. Večerno-nočno vzdušje pred lokalom Noe in sedežem podjetja Spintec v Volčji Dragi, katerega direktor je tudi predsednik Aninega Smučarskega kluba Gorica Goran Miškulin, je bilo prisrčno in sproščeno. Ob tej priložnosti je novogoriška olimpijka Ana Bucik tudi prijazno odgovorila na nekaj naših vprašanj.

Ste zadovoljni s svojima enajstima mestoma v slalomu in veleslalomu?

Glede na zelo posebne razmere na Kitajskem je takšen razplet dober, čeprav drži, da sem v slalomu, glede na to, da sem bila letos v Kranjski Gori že peta, pričakovala nekaj več. Moji rezultati so bili dobro sprejeti tudi v ekipi. Tako je že na Kitajskem nastala šala, da dve enajsti mesti, ki vsebujejo štiri številke ena, pomenita napoved štirih zmag v svetovnem pokalu.

Na sprejem ste se pripeljali s serviserjem. Na Kitajskem je bil najbrž vaš ključni spremljevalec ...

Sočasne kombinacije tako suhega tehničnega snega in takšnega mraza nismo doživeli še nikjer. Zato sva imela s serviserjem Andrejem Čerinom res veliko dela pri iskanju pravih nastavitev. Na srečo sodelujeva že nekaj let in se znava kar hitro sporazumeti – sama glede želja, on glede možnosti, da smuči ustrezno pripravi. Je pa res, da je bil zaradi preizkusov smuči in nato njihove obdelave skoraj vsak dan, za serviserja pa tudi noč, daljši kot sicer. Moram priznati, da sva našla kar dobre nastavitve. Ne spomnim se, da bi imela zaradi smuči kjerkoli na obeh tekmah neke resne težave.

Kako ste doživljali posebne življenjske razmere?

Strogo testiranje na covid-19 smo imeli vsak dan in teh posegov se je res nabralo veliko. Predvsem psihično je bilo naporno, ker nikoli nisi vedel, ali boš negativen ali pozitiven. Dodaten pritisk je prineslo osebno odrekanje. Že dva tedna pred odhodom na Kitajsko smo tekmovalke živele v izolaciji. Tako se je skupaj z olimpijskimi igrami nabralo za mesec in pol odsotnosti od domačih. Ves čas sem zelo pogrešala običajne obraze iz moje okolice, na Kitajskem so bili povsem zakriti. Na srečo sem ostala zdrava, ob ukrepih pa me je tolažilo, da je bila organizacija bivanja za tekmovalce res dobra. Tudi telefonske video povezave z družino so odlično delovale in mi lajšale odsotnost normalnih stikov z ljudmi. Kitajska mi ostaja v lepem spominu zaradi izboljšanja mojih olimpijskih rezultatov, glede na zelo omejeno življenje izven tekmovališč pa sem vesela, da sem spet doma. Na Kitajsko gotovo kar nekaj časa ne bom šla.

Igor Mušič, Primorske novice

Celoten intervju v današnji (petkovi) izdaji Primorskega dnevnika.