»Mohorič ni nikoli skoparil z nasveti in nauki«

TRST Olimpijski prvak Jonathtan Milan je obiskal Trst na vetroven dan. Burja je kazala svoje zobe, a ga ni pretirano motila: »Trst mi je v teh barvah in zvokih všeč, saj burja nenazadnje opisuje mesto,« nam je zaupal na notranjem stopnišču Pomorske postaje, kjer sva sedela in opravila intervju. V torek je bil namreč na Pomorski postaji gost posveta Dežele FJK o strokovnih kompetencah Persone e imprese, parola alle competenze.

Ste v Trstu kdaj tudi tekmovali?

Po mestu nisem vozil. Tekmoval sem kot naraščajnik na dirki, ki se je začela v Trstu, cilj pa je bil v Vidmu. Več dirk sem opravil po Krasu, v Tržiču sem tudi zmagal.

Torej dobro poznate Kras?

Da. Tam sem rad treniral, zdaj je teh treningov manj. Kraški relief je idealen: zelo razgiban, prometa je manj, ves čas pa si obdan z naravo.

Kje zdaj najraje trenirate?

V Montichiariju treniram, kadar vozim na velodromu. Kadar sem doma v Buji in sem v trenažnem procesu, pa vozim največkrat okrog Gumina, Nimisa, San Danieleja, zapeljem se tudi do Tolmeča in še dlje. Traso določim na podlagi tipa treninga, ki ga moram opraviti. Včasih izbiram tudi strmine, ki so v naši deželi še posebej slikovite, a teh med mojimi treningi ni veliko, ker jih enostavno nimam rad. V vašo bližino se včasih vračam poleti, a je zdaj tega vse manj, ker sem poleti poredkoma doma. Iz praktičnosti ostajam raje bliže domu.

Cestno kolesarstvo in velodrom, v katerem ste postali olimpijski, svetovni in evropski prvak, vas opisujejo od Tokia dalje. Torej ste prava dvoživka?

Tako, rad tekmujem v obeh disciplinah.

Je usklajevanje na najvišji ravni mogoče?

Seveda. V Italiji to potrjujejo Elia Viviani, Filipo Ganna, tudi med kolesarkami je nekaj takih dvoživk. Če dobro načrtuješ program treningov in tekem in te pri tem podpira ekipa, je usklajevanje obeh disciplin možno.

Posebno mesto v vaši skrinjici želja sta dirki Milano–Sanremo in Pariz–Roubaix. Zakaj?

Fascinantni sta. Sanremo, ker je zelo dolga z gričevnatim finišem, gričke prevoziš z visoko hitrostjo. Za Pariz–Roubaix sem že trikrat startal, zaradi padcev pa še nisem prevozil cilja. A me je kljub temu omamila. Neverjetni občutki so, ko voziš po kockah in skačeš z bolečinami v rokah, pa ne veš, če moraš močneje prijeti za krmilo ali pa ga spustiti. Zahtevna je tudi vožnja po blatu. Pač dirka, ki ima nekaj več kot druge.

Pred prestopom v Lidl Trek ste bili tri sezone sotekmovalec Mateja Mohoriča pri Bahrain Victorius in mu tudi pomagali ob zmagi dirke Milano–Sanremo leta 2022. Kakšen odnos sta imela?

Zelo dober. Enkratna oseba je. Nikoli ni skoparil z nasveti in nauki. Ni me naučil samo, kako naj vozim na dirkah ali na kockastih odsekih. Marsikaj mi je povedal tudi o prehrani in še marsičem drugem. Z njim sva bila večkrat cimra in delila sva res nepozabne trenutke.

Kaj lahko svetujete mladim kolesarjem, ki zasledujejo profesionalizem?

Naj verjamejo v svoje sposobnosti in naj vztrajajo. Ničesar naj ne pričakujejo od drugih. Naj zasledujejo svoje sanje in naj bodo pri tem tudi trmasti. Sam sem bil zelo osredotočen, že pri petih letih sem stremel k profesionalizmu. Vedno pa rad ponavljam, da je bila na moji poti pomembna tudi sreča: ob sebi sem imel vedno prave ljudi, družina me je vedno podpirala in to se nadaljuje.

Ali poznate openskega kolesarja Daniela Skerla? On cilja visoko.

Seveda ga poznam. Res je dober! Videl sem, kako je dozorel tudi na velodromu. Talentiran kolesar je, verjamem, da bo v prihodnosti pokazal še marsikaj. Kar spremljajte ga redno.

Celoten intervju lahko preberete v sobotni tiskani izdaji Primorskega dnevnika