Matej Černic med C-ligo in operacijsko sobo

V deželni C-ligi je sezono pred kratkim začel tudi Matej Černic. Prvič v 34 let dolgi športni karieri nastopa v najvišji deželni ligi, letos pri klubu Grottaglie v bližini Taranta. »Res, krstni nastop v tej ligi sem dočakal pri 42 letih. Letos pa igram predvsem za zabavo. Na tej ravni zmorem celo na eni nogi,« v smehu pove gabrski odbojkar, pri nas še vedno najuspešnejši odbojkar vseh časov. S svojo družino že več let živi v Francavilli v Apuliji.

Bi sicer lahko še nastopali na višji ravni?

Priznam, da sem letos poleti pričakoval, da me bodo povabili v Taranto, kjer so sestavili ekipo v A2-ligi (Prisma Taranto, kjer igra Sandi Persoglia, op.a.). Združila sta se namreč dva kluba, pri katerih sem nastopal in zato dobro poznam vodilne može. Julija sem pričakoval klic, a zaman. Poklical sem sam, da bi izvedel, kaj nameravajo, in dobil odgovor, da ne pridem v poštev. Letos bi sicer sprejel tudi vlogo tretjega napadalca, saj sem želel zaključiti kariero v A-ligi. Mislil sem, da bi novonastalemu klubu Prisma Taranto pomagal tudi kot odbornik, a me naposled niso poklicali. Tudi trener Di Pinto, ki ga sicer zelo cenim, saj je še vedno eden najboljših, se ni oglasil. Verjamem pa, da glede na vse, kar sem dal italijanski odbojki, bi si klic zaslužil. Ob vsem tem pa sem želel zaključiti kariero na igrišču, saj je lani končalo vse kar čez noč zaradi širjenja koronavirusa.

V intervjuju za spletno stran Volleynews smo prebrali, da ste zdaj zaposleni v zdravstvenem sektorju.

Res je. Ženin oče vodi podjetje, ki prodaja proteze. Sam sem zadolžen, da med kirurškim posegom pomagam zdravniku pri namestitvi kolenskih, kolčnih in drugih protez.

Kako pa ohranjate stik z domačimi Gabrjami?

Zdajle prihajamo manj pogosto, a ko je priložnost, se vedno rad vrnem domov. Ko bo zdravstvena situacija boljša, bomo zagotovo prišli. Nikoli ne bom pozabil, od kod sem doma. Pa še nekaj bi rad dodal.

Prosim.

V svoji kareri, če me spomin ne vara, se nisem nikoli javno zahvalil trenerju, ki me je naučil odbojke, ki mi je dal temelje, da sem postal to, kar sem. Izkoristil bi torej priložnost. To je bil Boris Cotič, moj prvi trener pri Soči, kjer sem začel pri šestih letih. On me je naučil tehnike. Potem sem seveda napredoval, a sem se z njim naučil osnov, da sem postal igralec, ki odlično obvlada tehniko. Ravno tehnika mi je vedno pomagala, da sem se na igrišču izvlekel iz težav.

Več v današnjem (petkovem) Primorskem dnevniku.