»Imam srebro, ki mi ga nihče ne more vzeti«

Med spremljanjem olimpijskih iger se jasno pokaže, koliko truda, požrtvovalnosti in vztrajnosti je potrebno za vsak športni uspeh. Pogosto vidimo, da tudi favoriti kdaj padejo, kar nam daje vpogled v to, kako zahtevna in nepredvidljiva je pot do olimpijske medalje. A najboljšim le uspe. Med njimi je tudi gabrski odbojkar Matej Cernic, srebrn v Atenah 2004, med Slovenci v Italiji še vedno edini športnik z olimpijsko kolajno v ekipnih športih. Pred natanko 20 leti so italijanski odbojkarji v finalu morali priznati premoč Braziliji, takrat nesporni favoritinji odbojkarske scene.

Matej Cernic si na naših olimpijskih straneh zasluži poseben prostor. Tudi sam se še vedno čuti soustvarjalec tega prostora, četudi se je z družino nastanil v Apuliji. »Res mi je v velik ponos, da se doma, ko se vrnem, čisto vsi odbojkarski navdušenci vedno spomnijo mojih uspehov, ki so nekaj prinesli tudi slovenski odbojki.«

Matej, 20 let je mimo od vašega olimpijskega nastopa in kolajne. Ali vas kaj strese, ko danes gledate olimpijske igre?

Spomini se vsakič vrnejo, ogromno jih je. In vsakič znova obžalujem, da sem zaigral samo na enih igrah. Lahko bi nastopil v Pekingu, a sem bil poškodovan.

Česa se najraje spominjate o igrah v Atenah?

Veliko spominov hranim. Vsak športnik želi tekmovati na tej sceni. No, razen nogometašev. Še dobro se spominjam olimpijske vasi, kjer živijo v času iger vsi najboljši športniki. Tu sem srečal Federerja, Nadala, sabljača Montana, Pozzecca ... Mi smo sicer tja šli po zmago, pritisk je bil zato res visok.

Še kdaj razmišljate o lesku kolajne? Lahko bi bila zlata ...

Res bi bila lahko zlata, a imam srebro, ki mi ga nihče ne more vzeti. Na začetku svoje kariere sploh nisem pričakoval, da se bom prebil tako visoko. Zato se veselim srebra. Kolajna mi je v veliko zadoščenje, dosegel sem cilj.

(...)

Ob prihodu iz Aten so vam prijatelji pripravili nepozaben sprejem. Kako se ga spominjate?

Bilo je enkratno, skoraj lepše kot na olimpijskih igrah. Takega sprejema sploh nisem pričakoval. Spomnim se ga vsakič, ko se vrnem domov. Ker je Športel vse posnel, sem si ga lahko pred leti spet ogledal. Ob gledanju me je zajela kurja polt in še kako solzo sem potočil. Mislim, da je tista še vedno ena najlepših »fešt«, ki so jo pripravili med Sovodnajmi in Gabrjami. Zelo dobro se spominjam, kako je krenil sprevod iz Sovodenj: mene so vozili v limuzini v družbi varnostnikov - to so bili najbližji prijatelji, ostali pa so korakali za mano. Nato smo praznovanje nadaljevali v domačem društvu Skala v Gabrjah.

Ali ste letos spremljali olimpijski turnir?

Spremljal sem ga, predvsem italijanske nastope. (Tišina) Bil sem kar presenečen nad razpletom.

Ste od odbojkarjev pričakovali kolajno?

Mislil sem, da so bili letos pravi za kaj več. Moška italijanska ekipa ima kar tri napadalce, Michieletta, Lavio in Romanoja, ki sodijo med najboljše na svetu. Stako postavo igraš na zmago. A jim je proti Franciji v polfinalu zmanjkala potrpežljivost. Zgodovinsko je Francija zelo dobra v obrambi. Še se spominjam evropskega prvenstva leta 2003 (Cernic je bil nato prvak), ko smo morali v finalu proti Francozom prav zaradi njihovih vrlin v obrambi ohraniti mirno kri. Tudi letos v Parizu so se izkazali v polju.

V tekmi za bron pa so bili Američani zelo dobri, predvsem v sprejemu. To jim je omogočalo, da so imeli lahko raznolik napad. Italijani so imeli svoje priložnosti, a v protinapadih niso bili perfektni. Na tej ravni pa je perfektnost nujna. Mislim, da so Italijanom tudi zmanjkale izkušnje, na servisu in na sprejemu niso bili dovolj precizni.Upamo, da bo veliki met uspel odbojkaricam.

Celoten intervju lahko preberete v nedeljskem Primorskem dnevniku