Čiste pasme so večkrat problematične

V pričakovanju najbolj prestižnih kolajn je neizbežno, da so nekateri dnevi na olimpijadi manj navdušujoči. V bistvu se vse zanimanje vrti okoli atletike, medtem, ko se vsi ostali športi pripravljajo na zadnje odločilne obračune. Tako sem gledal v glavnem atletiko in opazil zametke nečesa, za kar sem mislil, da ni več mogoče: to, da so atleti bele polti letos veliko bolj enakovredni tistim bolj zagorelim, da se tako izrazim. Predvsem na tekmah na dolgih progah, kot je dokazal na primer Američan, ki je zmagal na 800 metrov, ali izredno dobri dolgoprogašici, Italijanka Battocletti in Francozinja na 3000 z zaprekami, ki sta se obe uvrstili tik pod zmagovitim odrom. Vem, da zahajam na minirano polje, ali bi vseeno hotel povedati, kaj mislim o tako imenovanih »rasah« v športu. Najprej trditev, v katero slepo verujem, in je podlaga za vsako nadaljnje razglabljanje. Človeštvo je eno in eno samo in edino. Vse ljudi na svetu, ne glede na spol, barvo polti, vero, materialno bogastvo, izobrazbo, spolna nagnjenja in še vse, kar se vam zdi vredno omembe, združuje ena in edina stvar: neumnost, ki je popolnoma enakovredno porazdeljena po celem planetu, popolnoma linearno, kot temu pravijo matematiki. Kot je izjavil ustanovitelj in lastnik največjega cirkusa na svetu John Barnum: »Nihče ni še obubožal s tem, da je podcenjeval neumnost človeštva«. Neumnost, ki je veliko bolj kapilarno razširjena od tega, kar meni največji pesimist, kot vidimo danes, ko se lahko tisti, ki so bili nekoč bolj ali manj le vaški norci, pojavljajo v socialnih omrežjih in s tem ustvarjajo javno mnenje v stilu vaških norcev, katerim na žalost velika večina (globoko neumnega) človeštva sledi.

Ob tej osnovni ugotovitvi lahko nadaljujem s svojim razmišljanjem. Vsak od nas je drugačen od katerega koli drugega človeka. Vsak od nas ima določene sposobnosti in je seveda edino prav, da jih goji in s tem pomaga samemu sebi pri preživljanju in s svojim znanjem tudi drugim. Nekateri imajo dar za šport in tisti, ki ga imajo največ, prej ali slej pridejo na olimpijske igre. Veliki večini drugih ta podvig ne bo nikoli uspel. Nismo torej enaki in, če gledamo samo na šport, je samo normalno, da so nekateri bolj nadarjeni in drugi manj. In prav tu je grm, v katerem tiči zajec, in ga raziskujem. Moje mnenje je v skladu s tistim, kar trdijo največji strokovnjaki, in sicer da so sposobnosti posameznika zmes med genetsko dediščino, ki jo je podedoval od staršev in na splošno prednikov, in krajem, kjer se je rodil, navadami in kulturnimi vrednotami, v katerih je bil vzgojen, predvsem pa v primeru športa z zemljepisno lego (nekaj povsem drugega je, če se rodiš v sibirski tundri ali v afriški savani) in podnebnimi pogoji. Meni se zdi samo naravno na primer, da so severnjaki dobri v smučarskih tekih, saj imajo smuči na nogah od rojstva, ker so jim nujno potrebne za golo preživetje. Kot se mi zdi naravno, da tisti, ki se je rodil v savani, ima od vekomaj, tako genetsko kot kulturno, večje telesne sposobnosti v teku, plezanju na drevesa in vse ostalo, kar k temu sodi, in ki ti pomaga, da preživiš, ko te na primer napade lev. Pri tem ima barva kože popolnoma postransko, da ne rečem ničelno važnost, važno je le, kje si se rodil, kaj so delali tvoji predniki in kaj delaš ti. Žal se je v stoletjih, s prevlado belega človeka, zasidrala klasična rasistična miselnost, ki izenačuje revne in primitivne pogoje, v katerih se je v zgodovini del človeštva znašel brez svoje krivde, z barvo kože tistih ljudi. Miselnost, ki se je ne moremo iznebiti, kolikor se lahko trudimo. Kot sem rekel, človeštvo je izredno neumno. A narava nas uči, da vsaka vrsta stremi po tem, da se ohrani in, da to doseže na najboljši način, prav vsaka vrsta želi, da bi se geni čim bolj mešali, kajti samo na ta način je vrsta zdrava.

Tisti, ki imate psa, verjetno veste bolje od mene, da so čiste pasme večkrat problematične in da so najbolj zdravi in običajno inteligentni psi največji mešanci vseh mogočih pasem. Hočeš nočeš za človeka velja isto. V italijanski atletski reprezentanci imamo veliko primerov odličnega mešanja med različnimi geni, od Marcela Jacobsa, mimo Larisse Iapichino, do torkovega brona v daljini Mattie Furlanija. Tako je tudi drugje: mislite si samo, koliko različno obarvanih ljudi tekmuje za Nemčijo, da ne omenim bivših kolonialnih velesil, Velike Britanije, Francije, Portugalske, Nizozemske, Španije ... Lahko rečem samo hvala bogu: ko bomo vsi lepo pomešani in vsi bolj ali manj enake barve, bo človeštvo veliko boljše.