»Če starši pripeljejo otroke na trening, se avtomatično približajo klubu«

Amatersko športno združenje Sokol vodi od leta 2016 Pavel Vidoni, ki je na čelu nabrežinskega društva sedel že med leti 1989 in 1993. V obdobju po prvem mandatu pri Sokolu je za štiri leta prevzel predsedniško mesto pri Športnem združenju Jadran, kasneje je bil tudi podpredsednik kriške Vesne. V Nabrežini mu junija zapade mandat, a bo klub - če ne bo drugih ovir - rad vodil za še eno četrtletje.

Sokol ste vodili v dveh obdobjih. Se je društvo v tem času spremenilo?

Predvsem birokracije je veliko več. Med prvim predsedniškim mandatom je bilo vse lažje, tudi blagajniški posli. Zdaj je po moji oceni najvažnejša figura blagajnik, ki bi ga lahko preimenovali tudi v knjigovodjo, prav tako kot v podjetju, saj so njegove zadolžitve zelo podobne. Četudi nismo podjetje, je njegovo delo tačas najpomembnejše. Opazen je tudi padec rojstev, manj je otrok v klubu. Kljub temu skušamo ohranjati čim višjo raven, tudi s pestro ponudbo ter dobrimi trenerji in vaditelji.

Koliko članov šteje danes Sokol?

Okrog 140, če prištejemo vse člane od motorike do članskih ekip. To ni slabo. Pred leti je bilo sicer opazno, da Vesni in Sistiana Sesljan nista toliko vlagala v mladinski sektor, zato je več otrok zahajalo k nam. Pri košarki je zdaj treba precej garati in si prizadevati, da ostanejo fantje pri klubu. Tu ima veliko vlogo prijateljstvo: če prijatelji igrajo nogomet, se še drugi odločijo za to panogo, in obratno. Rezervoar otrok je namreč omejen.

Omenili ste okoliške klube. Gre tu za zdravo konkurenco?

Seveda. To vseh nas sili, da z mladimi delamo dobro. Pri Sokolu sicer skušamo nuditi še kaj več. Zelo pomembno je tudi vstopanje s šolo, ki smo ga letos izvedli v sodelovanju s košarkarsko zvezo Fip. V vseh osnovnih šolah devinsko-nabrežinske občine smo vodili ure košarke pod vodstvom naših vaditeljev. Stroške zanje je delno pokrila zveza. Ker je naše prvo jesensko sodelovanje poželo velik uspeh, bomo projekt ponovili tudi prihodnje šolsko leto.

Je sodelovanje s šolami prava pot za pridobivanje novih članov?

Nekaj novih članov se je res pridružilo po šolskih uricah. Letošnja skupina minibasketa šteje približno 30 otrok, kar nas zelo veseli. To pa niso samo slovensko govoreči otroci. Vaditelji se zato ves čas tudi trudijo, da jih naučijo vsaj osnovnega slovenskega izrazoslovja, ki ga redno uporabljamo med vadbo.

Kako se vaša ponudba približuje potrebam današnjih družin?

Najmlajši, vrtčevski otroci, vstopajo v športno dvorano takoj po pouku. Podobno deluje tudi pri skupinah prvih razredov osnovnih šol: košarkarjem nudimo trening takoj po podaljšanem bivanju, deklicam pa skladno z razpoložljivostjo telovadnice tudi čim prej. Nekatere sicer ostajajo v telovadnici po urah športne vzgoje, ko je na vrsti že trening. Tudi srednješolke trenirajo neposredno po končanem pouku. Kosilo pojejo kar v telovadnici. V tem času pred treningom, ko v telovadnici še ni trenerja, skrbita za vse otroke naši sodelavki.

Ali za prevoz iz šole na treninge takoj po pouku skrbi društvo?

Ne. Nimamo še kombija, a vsekakor ta »posel« želimo pustiti staršem. Če starši pripeljejo vsakič otroka na trening, se tudi približajo društvu. Če bomo kdaj imeli kombi, ta ne bo služil izključno za prevoz mlajših na gostovanja. Želimo, da so nam starši ob strani in so prvi navijači. Ko otroke voziš s kombiji na tekme, igrajo vedno pred praznimi tribunami. Nam se je taka organizacija doslej obrestovala, saj je med odborniki veliko staršev naših bivših igralk in igralcev. Zdaj so ti že samostojni, starši pa so še vedno ob društvu.

Celoten intervju lahko preberete v petkovem Primorskem dnevniku