Carl Lewis: Razdaljo sem raje preletel kot pretekel

Devet zlatih olimpijskih kolajn in osem zlatih kolajn na svetovnih prvenstvih, a če se omejimo zgolj na naštevanje odličij, ki jih je v svoji karieri osvojil, najbrž ne zaobjamemo vse razsežnosti njegovega imena. Carl Lewis je enostavno ena izmed najpomembnejših osebnosti v zgodovini atletike. Odličen skakalec v daljino in fenomenalen tekač na kratkih progah (na 100, 200 in 4 x 100 metrov) je bil kralj atletike v 80. letih in prvi polovici 90. let prejšnjega stoletja. Letos mineva štirideset let od olimpijskih iger v Los Angelesu, na katerih je Lewis osvojil štiri zlate kolajne (v skoku v daljino, v teku na 100 in 200 metrov, v štafeti 4 x 100 metrov):

»Res me čudi, da je od nastopa v Los Angelesu minilo že toliko časa. Tistih uspehov sem se zelo razveselil, a še bolj pri srcu mi je to, da sem se na vrhu obdržal tako veliko let. Vsakdo si želi postavljati rekorde in postati številka ena na svetu. Toda še težje je vzdrževati telesno pripravljenost ali celo izboljšati svoje rezultate. Ker to zahteva veliko žrtvovanja, moraš biti zelo motiviran in to misel želim posredovati tudi mladim, ki jih učim. Osvojiti štiri zlate kolajne je nekaj nepojmljivega, a to mi nikakor ne bi uspelo, če mi ne bi toliko oseb stalo ob strani. Družina, trenerji, maserji, fizioterapevti. Vsak mora prispevati svoje, drugače ne gre.«

Si se v svoji karieri po komu zgledoval?

Imel sem prav poseben odnos z Jessejem Owensom. O njem sem prebral veliko knjig, saj takrat še ni bilo interneta. Bil je moj vzornik, ne samo kot atlet, ampak tudi kot človek. Boril se je tudi za pravice črncev v Združenih državah Amerike. Zame so bile to prve olimpijske igre, saj so ZDA leta 1980 – imel sem šele 18 let, a sem se uvrstil na OI v Moskvi – bojkotirale igre v Sovjetski zvezi. Tega tedaj nisem razumel, nisem vedel, kaj naj bi to sploh pomenilo.«

Kakšno vlogo pri uspehih posameznika ima po tvojem mnenju družina?

Najpomembnejša zame je bila mama. Bila je atletinja in tudi po njej sem se zgledoval. Vodila je atletsko društvo, v katerega so se sprva lahko včlanile samo ženske, nato pa so začeli sprejemati tudi moške. Mama me je veliko naučila, zlasti to, da zmagaš tudi, kadar izgubiš. Tudi danes, ko delam kot trener, maminim naukom pripisujem velik pomen.

Raje si skakal v daljino kot tekel, ni tako?

Skok v daljino sem vzljubil zato, ker sem imel že kot otrok tako rad pesek. Nekoč so mi na neki tekmi rekli, naj se igram s peskom, in počutil sem se kot na plaži. Takrat sem imel šest let. Če se to ne bi zgodilo, verjetno ne bi skakal v daljino. Nedvomno sem se rodil kot skakalec v daljino. Na začetku in na koncu kariere sem bil skoraj izključno skakalec, vmes pa sem tudi tekel. Skok v daljino je bil zame kot skok v otroštvo. Če bi moral na lestvici od 1 do 10 oceniti svojo naklonjenost do posameznih disciplin, bi skok ocenil z 10, tek na 200 m s 4 in na 100 m s 4,5. Tekati od ene točke do druge je nekaj, a če to isto razdaljo »preletiš«, je to nekaj povsem drugačnega. Še bolj drugačna pa je štafeta, v kateri ne tekmuješ sam, ampak si del ekipe in tako predstavljaš neko državo; zlato kolajno osvojiš za državo, ne zase.

Več v današnjem (sredinem) Primorskem dnevniku.