»Če ne delaš trdo in se nimaš fajn, te ni«

Zgodba Ajdovke Andreje Slokar, primorske alpske smučarke, se piše z velikim crescendom. Od prve karierne zmage v evropskem pokalu do 5. mesta na članskem svetovnem prvenstvu leta 2020 je namreč minil le mesec dni, že leto za tem pa si je med svojo krstno sezono v svetovnem pokalu prismučala prvi dve zmagi; uspeh je dopolnila s 5. mestom na olimpijskih igrah v Pekingu. Prisilni premor v smučarski sonati je letos povzročila poškodba kolenskih vezi, ki je 23-letnico oddaljila od belih strmin.

Z najboljšo primorsko športnico smo se pogovorili po podelitvi nagrad naš športnik, kjer je bila okronana za zmagovalko.

Kako poteka rehabilitacija?

Zaenkrat kaže odlično, koleno mi ne zateka. Je pa to dolgotrajna poškodba. Če bo šlo vse tako, kot mora, se bom na sneg vrnila čez šest mesecev.

To pomeni, da bo dovolj časa za pripravo za prihodnjo sezono?

Čeprav se to sliši nekoliko čudno, sem se poškodovala v najboljšem možnem času. V letošnji sezoni resda ne bom tekmovala, ne bom pa izgubila pripravljalnega obdobja pred naslednjo sezono. Začela bom takrat kot vse ostale.

(...)

Vašo kariero označuje res hiter vzpon med najboljše slalomistke na svetu. Vas je bilo ob prehodu na svetovni pokal morda kdaj tudi strah?

Strah je bil na tej poti vedno prisoten in to se kar nadaljuje. Vedno me je bilo strah, da tisto, kar bom naredila, ne bo dovolj. Sama si namreč vedno želim največ, se pa bojim neuspeha. Konkurenca me ni strašila: druge tekmovalke spoštujem, nimam pa nobenega strahospoštovanja.

Tak hiter vzpon je zahteval od vas še veliko drugega. Drži?

Vse se je dogajalo tako hitro, da sem dogodkom težko sledila. Na koncu je bila glava težka, prihajale so stvari, ki jih nisem pričakovala, težko sem vse dohajala. Tako kot je bil nagel vzpon v rezultatih, je bil zelo hiter tudi skok v obveznostih. Nisem bila pripravljena na vse to.

Ste pa po lanski sezoni vendarle uspeli zdržati ritem ...

Lani že. Letos pa je bilo malo težje. Vsako leto je obveznosti več. Preslabo smo se pripravili.

Se tu skriva vzrok za poškodbo?

Poškodba je prišla, ker vedno iščeš mejnike. Na žalost je smučanje šport, kjer se poškodbe lahko hitro zgodijo. Za mojo se skriva več dejavnikov, ne le eden. Je skupek vsega.

Je bilo vsega preveč?

Vsega je bilo veliko. Meni sicer paše, da se vedno dogaja. A v dobrem je vedno tudi kaj slabega: stresa je bilo veliko, a mi ta tudi ugaja.

Je ravno želja, da smučate vedno na robu, tisto, kar vas je tako hitro poneslo med najboljše slalomistke?

Seveda. To mi pomaga. Ko pride tekma, v večini primerov naredim to, kar je treba. To je velik plus.

Se takega smučanja naučiš ali je prirojeno?

Mislim, da se ga lahko tudi naučiš. Čeprav je bilo meni to dano. Sem pa mnenja, da težko zmaguješ, če ne tvegaš. Zato skušam vedno dati od sebe nekaj več – treba je iskati rob.

Kaj bi predlagali mladim, ki se trudijo, da bi le prišli tako visoko?

Trdo je treba delati in biti osredotočen le nase. Ni dobro, če se oziraš na druge, saj to jemlje energijo in ne prinese nič dobrega. Hkrati pa je zelo pomembno, da se imaš tudi fajn. Če boš samo trdo delal, a se ne boš imel fajn, te ne bo; če se boš imel samo fajn, a ne boš trdo delal, te tudi ne bo. Vsakega mora biti po malo.

Celoten intervju lahko preberete v sobotni številki Primorskega dnevnika (31. 12. 2022).