Camossi o Jacobsu, njunem odnosu in ključni odločitvi

»Bo v redu?« nas je ob koncu intervjuja kar po slovensko vprašal Paolo Camossi, nekdanji svetovni dvoranski prvak v troskoku, danes pa trener Marcella Jacobsa, dobitnika zlate kolajne v teku na 100 metrov na olimpijskih igrah v Tokiu leta 2021. Camossi, ki je odraščal v Sovodnjah, nas je obiskal v goriškem uredništvu Primorskega dnevnika dan potem, ko so mu podelili nagrado Mesta Gorica.

V športnem svetu se večkrat omenja le športnike, ko je govor o Marcellu Jacobsu pa je skoraj nemogoče ne omeniti trenerja. Vprašanje bi moral postaviti Jacobsu, postavil pa ga bom kar vam. Katero vlogo imate v Jacobsovem življenju?

Odgovoril bom tako, kot je pred kratkim Jacobs. Ko sva bila v Gorici, sem za Marcella delal res vse: bil sem njegov trener, maser, menedžer, šofer, tisti, ki rešuje težave, odigral sem celo vlogo očeta, ki ga Jacobs v bistvu nikoli ni imel ob sebi. Nastalo je razmerje, ki presega običajne odnose med športnikom in trenerjem, ki morajo biti vsekakor dobri. To, kar obstaja med nama, presega službene obveznosti. Najraje se spominjam večera, ko je Marcell bil pri meni takoj po rojstvu prvega otroka, ki ga je imel z ženo Nicole Daza. Tedaj je bil Jacobs stalno pozoren na to, kar je delal dojenček. Takrat nisem videl le športnika ali »mulca«, ki sem ga videl v začetku, ko sva začela sodelovati, a videl sem moškega, očeta. To mi je bilo v velik ponos, saj sem mu verjetno nekaj posredoval.

Začeli ste kot Jacobsov trener skoka v daljino, saj ste bili sam skakalec. Kako se je zgodilo, da je nato Jacobs opustil skok v daljino in postal sprinter?

Odločitev smo sprejeli na dan, ki je bil do 1. avgusta 2021 (dan Jacobsove osvojitve zlate kolajne v teku na 100 metrov na olimpijskih igrah v Tokiu, op.av.) najgrši dan najinega službenega življenja. Leta 2019 sva bila na evropskem dvoranskem prvenstvu v Glasgowu, na katerem je bil Jacobs sezonski lider v skoku v daljino in favorit za zmago, odnesel pa je tri neuspešne poskuse in se ni uvrstil v finale. Dva poskusa sta bila zelo dolga, šlo je za skoka kakih 8,4 oz. 8,5 metra. Zvečer sva bila oba potrta, bil je res grd dan. Dan kasneje sva po zajtrku sedela sredi hodnika v hotelu in sva se pogovarjala o tem, kar se je zgodilo. Kar naenkrat sem mu rekel: »Marcell, najbrž je letos boljše, da se osredotočiva na svetovno prvenstvo, a v disciplini teka. Dovolj s skokom v daljino, saj te vedno bolijo kolena. Poskusiva vsaj eno leto, nato vidiva, kaj se zgodi«. Takrat se je rodil Marcell sprinter. Dan, ki je bil do 1. avgusta 2021 najgrši, je danes najlepši.

Celoten intervju v jutrišnjem (sredinem) Primorskem dnevniku.