S slovenščino v zamejstvu je lep kažin, a rešitev obstaja

Bilo je kot pri zdravniku. V ambulanto je prišla slovenščina, ki jo govorijo Slovenci v Italiji. Pregledale so jo tri lektorice, ki vodijo Delovno skupino za slovenski jezik pri Slovenskem raziskovalnem inštitutu (SLORI): Matejka Grgiča, Andreja Kalc in Maja Melinc Mlekuž. Sodeloval je tudi direktor ambulante, pardon, inštituta Devan Jagodic. Prognoza ni slaba. A pacient nujno potrebuje spremembo metode poučevanja v šolah.

Štirje meseci so minili od dne, ko smo v Primorskem dnevniku poročali o nastanku skupine, ki med drugim nudi brezplačno lektoriranje krajših besedil. Kakšen je odziv?

JAGODIC: Zelo dober. Prejemamo eno prošnjo na dan, včasih dve, tri.

Kdo vam pošilja besedila?

JAGODIC: Društva in organizacije, a tudi občine in šole. Nadejamo si, da bi bilo število še večje. Delovno skupino smo si zamislili kot jezikovno oporo naši skupnosti. Na jezikovnem področju smo sestavili celovit program, ki vključuje tako raziskovalne projekte kot pripravo nekih jezikovnih strategij, z minimalnim vložkom pa smo vzpostavili tudi lektorsko službo, ker si želimo, da bi bilo naše delo tudi zelo uporabno.

Katere so najpogostejše napake?

KALC: To je najkompleksnejše vprašanje, kar ste ga lahko postavili.

Mar niso najpogostejše napake povezane z interferencami italijanščine?

GRGIČ: Vpliv italijanščine zasledimo na vseh ravneh, od skladnje do besedotvorja. Veliko je kalkov in lažnih prijateljev.

MELINC MLEKUŽ: Besedni red ...

KALC: Pri besednem redu imajo vsi Primorci več težav kot govorci v osrednji Sloveniji. Zato je to splošno primorska poteza, ki je v zamejstvu še bolj značilna. Verjetno se pozna, da besedni red v italijanščini niti ni tako fiksiran, v slovenščini pa je in se ga moraš naučiti.

JAGODIC: Dodal bi, da pripravljamo datoteko najbolj pogostih napak z namenom, da bi nastalo uporabno gradivo.

KALC: A z velikim posluhom za ta prostor. Pri lektoriranju ne gremo v skrajne posege, ki razhudijo ljudi. Pazimo, da upoštevamo stvarnost. Birokracija je recimo v Italiji drugačna kot v Sloveniji, zato določene izraze pustimo.

Kaj pa melancana? Slovar jo pozna. Bi vseeno v časopisni reportaži moral napisati jajčevec?

KALC: Odvisno od tega, kaj ste želeli doseči pri bralcu. Če je bil slog reportažen, je potem besedilo, ki podpira melancane. Če bi pa podajali resnejše ozadje, bi potem najbrž popravila v jajčevce.

Na konferenci, ki jo je pred dvema letoma pripravila dežela, smo slišali SLORI-jevo ugotovitev, da manjšina nujno potrebuje jezikovno politiko. Se je od tistega poziva kaj spremenilo?

GRGIČ: Naj povem, da sem pred kratkim brala poročila o programski konferenci, ki je bila leta 2003. Jeziku so takrat namenili presenetljivo malo pozornosti. Če bi bila konferenca danes, verjamem, da bi bilo težišče na jeziku.

JAGODIC: Res je, vprašanje jezika se zdaj pojavlja transverzalno. Dokaz tega je prav široka mreža, ki je nastala ob tem našem ambicioznem projektu. Mi želimo sprožiti določene miselne procese, zato se tudi sestajamo z organizacijami in društvi, ne poslušamo pa samo težav, dobimo tudi nekaj primerov dobrih praks.

A ves ta trud bo najbrž zaman, če ne bo šol zraven.

JAGODIC: Smo že dovolj ambiciozni, zato smo se za zdaj omejili na področje civilne družbe. Čez čas bomo preverili učinkovitost svojega dela, šele potem bomo delo lahko razširili še na druga področja, primarno šole.

MELINC MLEKUŽ: V sklopu projekta Eduka smo že pripravili širok nabor gradiv za šole, predvsem s praktično sporazumevalni vzorci. To pač manjka pri klasičnem, rednem pouku.

Se pravi, da učenci in dijaki na slovenskih šolah v Italiji ne obvladajo besed iz vsakodnevnega sporazumevanja?

MELINC MLEKUŽ: Tako, je pa nekaj didaktičnih pripomočkov, ki lahko pri tem pomagajo.

In sicer?

MELINC MLEKUŽ: Vidim potrebo po priročnikih in učbenikih, ki bi bili prilagojeni potrebam učencev in dijakov v tem prostoru.

Teh učbenikov za zdaj ni?

MELINC MLEKUŽ: Uporabljajo se učbeniki iz Slovenije, ki pa ne zadostujejo tukajšnjim potrebam.

Matejka Grgič, vi ste rekli, da bi bilo treba slovenščino poučevati kot neki tuji jezik. Na kakšne odzive ste naleteli?

GRGIČ: Na take ... Posredne, nesimpatične.

JAGODIC: Je pa zdaj priložnost, da pojasniš.

V zamejstvu so verjetno to mnogi razumeli kot izdajstvo.

GRGIČ: Ko rečeš nekaj, kar nima ustaljenih okvirov, je to takoj izdajstvo. Kar se mi zdi zelo hudo. Nekatere metode iz poučevanja tujih jezikov so zelo uspešne. Omogočijo ti, da skozi sporazumevalne vzorce za vsakdanjo rabo prideš do določenega znanja. Govorim o metodi poučevanja; nima smisla vztrajati pri vaji »sklanjaj otrok, mati in gospod«. Delajmo raje s ciljem, da bo naš maturant govoril tako, kot govori maturant v Novi Gorici ali Sežani.

MELINC MLEKUŽ: Gre za metodo. Tudi v učbenikih, ki se uporabljajo v Sloveniji, je veliko manj poudarka na slovnici. Več poudarka je na uporabnosti jezika.

Tudi v Sloveniji so spoznali, da guljenje slovničnih pravil ni učinkovito?

MELINC MLEKUŽ: Seveda. Izkazalo se je, da po več letih ne dosežeš tako visoke ravni.

Je predrzno reči, da je za najstnike bolj koristno branje športnih strani v osrednjeslovenskem časopisu kot pa mučenje s Cankarjevimi deli?

GRGIČ: Tudi taka razmišljanja mi zamerijo.

MELINC MLEKUŽ: Moramo pripeljati učenca oz. dijaka do take ravni, da bo zmogel uživati v klasiki. Naj se mu zato ponudijo izseke klasičnih del, ker je to dobro za splošno kulturno razgledanost. Je pa nujno, da dijaki berejo tudi trivialno literaturo, tako, ki jim je blizu in s katero širijo svoje besedišče.

GRGIČ: (Pomoli knjigo) To je primer dobre prakse. Učbenik je iz devetdesetih let, se ga ne uporablja več. Tu je na primer članek o takrat znani atletinji Jolandi Čeplak. Imaš članek, zraven pa slovnične vaje, vzete iz tega članka. To je ta pristop ...

In vendar, kdo ima na jezikovnem področju večjo odgovornost: šola ali mediji?

MELINC MLEKUŽ: Šola. Učitelji in profesorji imajo res težko in odgovorno delo. Opravljajo ga dobro, moramo pa jim nujno priskrbeti primerno gradivo in podporo, da bodo svoje delo opravljali korektno in ustrezno glede na trenutne zahteve in nivo znanja otrok.

GRGIČ: Ena od lepih stvari je, da smo vsi, vsak v svoji vlogi, odgovorni: lektorji, društva, mediji, krovne organizacije ...

JAGODIC: Se strinjam, da imajo tudi mediji veliko odgovornost. Zato je po mojem zelo dragoceno sodelovanje s Primorskim dnevnikom v obliki tedenskih jezikovnih kotičkov in lektoriranjem manjšega obsega besedil. Tudi na osnovi korpusa Primorskega dnevnika načrtujemo, da bi v dveh, treh mesecih pripravili koristne jezikovne pripomočke, tudi tehnološke.

Sodelujete tudi z radiom in TV?

GRGIČ. Za mlajše urednike na oddelku za programe smo pripravili krajši izobraževalni tečaj. Upam, da bomo s tem nadaljevali.

Vprašanje za dve lektorici iz Slovenije: kaj ste opazili, ko ste prvič prišli v stik z zamejstvom? Prepad, razpoko ali zgolj simpatične razlike?

KALC: Veliko Istranov posluša Radio Trst A, zato zame to ni bilo nič novega ... Čustveno sem zamejstvu zelo blizu, tu imam tudi sorodnike. Na strokovnem področju pa so pojavi v tem prostoru lep, dodaten izziv. Tudi to, kar ste vprašali na začetku, je recimo zanimivo: melancana. Ti in podobni izrazi so dragoceni.

MELINC MLEKUŽ: Tudi jaz manjšinski jezik slišim in poslušam s simpatijo. In je prav, da se ga uporablja, ker prinaša sočnost, domačnost. Hkrati pa bi povedala, da je dober govorec tisti, ki je zmožen govoriti tako v manjšinskem jeziku kot knjižno.

Dober govorec je tisti, ki zna preklapljati?

MELINC MLEKUŽ: Da. Zato pravim: nikakor preganjati narečja.

KALC: Veliko prevajalcev je za učinkovit literarni lik uporabilo primorsko leksiko, tudi zamejski milje.

Goran Vojnovič je z romanom Čefurji raus! ponesel »čefurščino« do visoke literature. Bi bil tak uspeh možen, če bi bil enako dober roman napisan v »zamejščini«?

MELINC MLEKUŽ: Zagotovo, dober primer je Marko Sosič, ki knjižnemu jeziku lepo doda še narečje. To preklapljanje je pri njem lepo berljivo in nagrajeno. Primorsko narečje je zelo cenjeno in se danes pojavlja v uspešnih nanizankah, oddajah, filmih ...

KALC: Najboljše funkcionira. Se prodaja! Regionalizmi postajajo vedno pomembnejši, tudi na Slovenskem, kjer je naša tradicija zelo knjižni jezik v literaturi, gledališču, filmu ... Zdaj je tendenca prav nasprotna.

GRGIČ: Včasih rečemo, glej kakšen kažin. Tudi v Ljubljani izpade simpatično, če je kontekst pravi. Ni vedno narobe, če regionalni kontekst pomešaš v druge šalše. Samo tu pri nas se držimo tistega strogega, sterilnega knjižnega jezika, tudi ko ne bi bilo potrebno. Zato imamo še vedno ravnateljstva, ko pa imajo tudi v Bruslju direkcije, in ravnateljico banke namesto direktorice. Želimo biti hiperkorektni, kar pa je zgrešeno.

MELINC MLEKUŽ: Ne bodi tog: če besedilo tega ne pričakuje, ne spremeni melancane v jajčevec.

Peter Verč

Več novic na spletni strani Primorskega dnevnika