»Zgodovine ne oblikujejo samo velike reke, ampak tudi številni majhni potoki«

Podpredsednik poslanske zbornice, tržaški poslanec Ettore Rosato, je pred kratkim predstavil zbornik vseh posegov slovenskih in južnotirolskih poslancev v poslanski zbornici v prvih dveh zakonodajnih dobah po koncu prve svetovne vojne. Gre za zajetno knjigo, 560 strani, ki je pomemben zgodovinski dokument dela manjšinskih poslancev v letih od 1920 do 1925. Gre za številne govore, za vprašanja in interpelacije, za predloge in tudi za zahteve po dovoljenju za kazenski pregon nekaterih poslancev. Zbornik se, kar zadeva Slovence, začenja z govorom Josipa Wilfana ob umestitvi parlamenta 21. junija 1920, konča pa z zahtevo po dovoljenju za kazenski pregon prav tako Wilfana v letu 2025. Iz zbornika izhaja, da sta bila v prvi zakonodajni dobi, od leta 1920 do leta 1924, zelo aktivna predvsem Josip Wilfan in Virgil Šček, v drugi zakonodajni dobi od leta 1924 do leta 1925, ko je Mussolini razpustil parlament, pa poleg Wilfana še Engelbert Besednjak.

O pomenu tega zbornika, o vlogi slovenskih predstavnikov v rimskem parlamentu, pa tudi o splošnih političnih vprašanjih smo se s poslancem Rosatom pogovarjali v njegovi rimski pisarni.

Zakaj ste se odločili za objavo tega? Zakaj je to danes pomembno?

Ker gre za naše korenine, za korenine naše države, za zgodovino ozemlja ob meji in mešanice ljudstev, ki so zgradila Italijo. Tisti poslanci niso prinašali v Rim samo vprašanj vezanih na njihovo ozemlje, ampak so s svojimi izkušnjami bistveno doprinesli h gradnji države.

Kakšen vtis ste imeli pri prebiranju te zajetne knjige?

Predvsem gre za pomembne detajle naše zgodovine, zgodovine Italije. Zgodovine ne oblikujejo samo velike reke, ampak tudi številni majhni potoki, in v teh posegih je res veliko majhnih potokov, ki pričajo o občutkih ljudi, o majhnih in velikih problemih ozemlja, ki je bilo vedno sporno. Ti poslanci so prinašali v Rim vse to in takrat ni bilo lahko, kot je danes, to je bilo izredno naporno, predvsem, ker je šlo za ozemlja, ki so bila, ponavljam, vedno sporna. V njihovih posegih sem zasledil veliko odločnost, ampak tudi velik čut zavzetosti za državo.

Sam sem pri prebiranju parlamentarnih razprav, tudi v prvi zakonodajni dobi, preden je fašizem formalno prišel na oblast, zasledil tudi veliko sovraštva do teh poslancev.

Vedno so bili ljudje, ki so svojo politično srečo iskali v sovražniku, ki je bil drugačen. Drugačen je bil tudi, kdor je govoril drugačen jezik ali je pripadal drugačnemu narodu. Moč naše države je bila vedno v dejstvu, da smo državna skupnost in ta občutek je prevladal tudi v težkih časih. Seveda, tragično obdobje svoje zgodovine poznamo in uveljavljanje pravičnosti nad tistimi dogodki je že dolgo med našimi prizadevanji. Vedno pa prevladuje zavest, da pripadamo neki državni skupnosti.

Več v današnjem (nedeljskem) Primorskem dnevniku.