»Začenjali smo nekaj novega in posebnega«

Dvojezična šola v Špetru, 40-letnico katere bodo svečano obeležili v torek, 15. oktobra, ob napovedani prisotnosti slovenske predsednice Nataše Pirc Musar, ima »očeta« in »mater«. Ob danes že pokojnem Pavlu Petričiču je to zagotovo še Živa Gruden, prva ravnateljica šole, ko je bila le-ta še zasebna, ki je ustanovo vodila skozi vsa zgodovinska obdobja - od začetkov do prvega priznanja in končno podržavljenja ter nastanka večstopenjskega zavoda.

Zanjo je bilo začetno obdobje delovanja šole zanimivo in spodbudno, ker so začenjali nekaj novega. Za dvojezični model »ena oseba - en jezik« so se odločili, ker je ta najbolj naravna možnost in najbolj primerna za to okolje. Šola skoraj ni naletela na nasprotovanje, verjetno tudi zato, ker je delovala nevsiljivo, danes pa je utečena realnost, ki utrjuje znanje slovenščine in navezanost na okolje v zelo pomembnem obdobju otrokovega odraščanja, pravi Živa Gruden.

Ravnateljica dvojezične šole in še prej vrtca ste bili od vsega začetka. Kako se spominjate tistega prvega obdobja?

Mislim, da je bilo zelo zanimivo in spodbudno obdobje, ker smo končno začenjali nekaj novega in posebnega. Seveda je bila prisotna tudi skrb, da se stvar ne bi mogla izpeljati tako, kot se je, ampak je prevladovalo navdušenje nad tem, kar smo delali, kar smo poskušali postaviti na noge.

Kako pa je prišlo do zamisli o tej ustanovi?

Vse skupaj se je začelo z delovanjem Študijskega centra Nediža in z dvema velikima pobudama - natečajem Moja vas in letovanjem Mlada brieza. Vse skupaj je bilo usmerjeno v to, da bi otroci ne pozabili narečja oziroma, da bi vanje vcepili zavest, da je to neka vrednota, ki jo gre ohranjati in prenašati. Ta letovanja, ki so se začela leta 1974, so potem dosegla veliko udeležbo zlasti v letih 1976 in 1977, se pravi po potresu. Leta 1977 smo delu, ki je potekal v Benečiji, dodali še en del pri morju na Debelem rtiču, ker nam je Rdeči križ Slovenije pač dal to možnost in smo takrat čez mejo peljali 170 otrok, kar ni bilo tako enostavno, ker je bilo takrat treba delati kolektivne potne liste z vsemi procedurami, podpisom obeh staršev na občini itd... To je bil neke vrste znak, da ljudje verjetno niso tako nasprotni temu, kar delamo, da to odobravajo in Pavel Petričič, ki je bil taka inovativna duša, je takoj pomislil, kako to nadgraditi, kako narediti nekaj več in je prišel na dan z zamislijo o šoli.

Omenili ste dvojezični model oz. sistem »ena oseba - en jezik«. Katere prednosti je ponujal? Kako pa ste zasnovali pouk in na kaj ste bili posebej pozorni?

Model »ena oseba - en jezik« je med vsemi možnostmi tista najbolj naravna, ker se vsakemu od nas godi, da z določeno osebo govori na določen način. Za otroka je to še posebej pomembno. Seveda se da dvojezičnost oz. učenje jezika izvajati tudi na drugačne načine, recimo v posebnih prostorih in posebnih okoliščinah, ampak oseba, to je najbolj konkretno. Zato se nam je zdel ta model najbolj primeren. Za dvojezični model oz. enakopravnost obeh jezikov smo se odločili tudi zato, da se ne bi pojavili izgovori, češ da se otroci ne učijo italijanščine, ki je pač državni jezik itd., skušali smo obiti te kritike in pomisleke. Pouk smo potem od vsega začetka organizirali z dvema vzgojiteljicama, ki sta bili identificirani kot »učiteljica« in »maestra«, s tem, da je del dneva potekal in še poteka ob soprisotnosti obeh. Tako ima otrok možnost, da se izraža v tistem jeziku, ki mu je pač bližji, vsekakor učiteljica razume otroka, ampak mu odgovarja v jeziku, v katerem dela. Na ta način se tako tudi ponavljajo stvari, se popravljajo napake. Model ohranjamo še danes, potem smo ga v osnovni šoli toliko razvili, da smo po modulih, ki so se takrat uvajali v osnovno šolo, ločili jezikovno ter matematično in naravoslovno področje. Tako so v bistvu bili štirje učitelji na dva razreda z različnimi organizacijskimi oblikami. Ko pa smo prišli do ustanovitve nižje srednje šole, ta model ni več zdržal in smo se morali odločiti, da nekatere predmete izvajamo v slovenščini, nekatere pa v italijanščini.

Celoten intervju lahko preberete v današnjem (sobotnem) Primorskem dnevniku