»Vse božiče sva preživela skupaj, poročena sva 68 let«

Ivo Kralj in žena Anica, rojena Antonič, skupaj štejeta skoraj 190 let. Kako sta čila, je pred tremi leti lahko videla cela Slovenija, saj sta nastopila v oddaji Pričevalci. Tudi takrat je govoril predvsem on, saj je bila glavna tema uboj Ivove sestre. Tragedija, ki se je odvila maja 1945, je neizbežno odmevala tudi v tem pogovoru v njuni kuhinji na domačiji v Slivnem.

Bil pa je tudi klepet o lepših stvareh. Prostran štedilnik ter jaslice in drevesce ob vhodu so hitro vzbudili občutek domačnosti.

Koliko božičev sta preživela skupaj?

Anica: Vse božiče sva preživela skupaj. Oktobra je minilo oseminšestdeset let, kar sva poročena.

Ali temu, kar vaju veže, lahko še zmeraj rečemo ljubezen?

Anica: Kako da ne!

Ivo: Med nama je bilo vedno spoštovanje. Nikoli nisva drug drugemu želela vsiljevati svojih prepričanj in vedno sva pripravljena si pomagati. Tega je med ljudmi žal vedno manj. To ugotavljam tudi v naši vasi. Nekoč smo se vsi poznali in se imeli radi. Danes ni več tako. Nekatere, ki živijo tukaj, sploh ne poznamo.

Ste se vi, gospod Ivo, rodili tu?

Ivo: Ja.

Kaj pa vi, gospa Anica?

Anica: V Brestovici na Krasu.

Kako ste nekoč in kako danes preživljate božič?

Anica: Mi smo vedno, še v Brestovici, postavljali jaslice. Pred polnočnico pa je bila navada, da skuhamo čaj.

Ivo: Punč.

Anica: Ja, punč. Spekli smo tudi piškote in mama tudi presnec.

Ivo: Pri nas je oče igral violino, otroci pa smo peli okrog drevca.

Kakšni pa so danes vaši božiči?

Anica: Taki, kot so bili na začetku: veselje, petje, družba, kosila ... Zmeraj smo v družbi, z otroki, še toliko bolj sedaj, ko sva pranonota.

Kako sta se spoznala?

Anica: Nekega dne sva s prijateljico šli v Sesljan na veselico. Bilo je precej ljudi in midve sva na neki klopi čakali, da se začne. Takrat je prišla mimo družba mladih in kar naenkrat sem slišala, da je eden od njih rekel: Kakšna »r’ubca« ...

Mišljeno kot majhna roba, stvarca?

Anica: Ja. Potem je minilo nekaj časa. On je šel z družbo v Gorico, ustavili so se v Jamljah, kjer smo takrat živeli. Šla sem po vodo v vodnjak in zaslišala, da nekdo z gostilne kriči: »Adijo, bjonda!«

Kako to, da ste takrat živeli v Jamljah?

Anica: Iz Brestovice smo se preselili tja, preden bi zaprli mejo.

Ivo: Leta 1947.

Anica: Potem pa sem šla pomagat sestrični v Mavhinje. On je prihajal tja k maši in ... Tako se je nadaljevalo.

Zakaj ste vi hodili k maši v Mavhinje? Saj imate cerkev v Slivnem ...

Ivo: Ja, imamo cerkev tudi tukaj, maša je enkrat mesečno, drugače gremo v Šempolaj.

A vi ste takrat hodili v Mavhinje ...

Ivo: Uh, to je že politična zgodba. V Šempolaju so se nekateri posmehovali nam, ki smo hodili k maši. Eden od teh je bil organist, ki po letu 1945 ni hotel več igrati v cerkvi. Mene je zafrkaval, češ, ali sem še tako m..., da hodim v cerkev. Pa sem mu rekel: Peric, ali si bil m... prej, ko si hodil v cerkev, ali si m... zdaj, ko ne hodiš več. Jaz sem bil pač tako vzgojen, da se hodi k maši. Ta organist se je čez nekaj let vrnil v cerkev. Na njegovem pogrebu sem mu celo izrekel nekaj poslovilnih besed.

Niste še odgovorili, zakaj ste hodili k maši v Mavhinje ...

Ivo: Ker organist je potem postal bratranec moje mame. Veliko jih je nakuhal, pustimo to. Mi smo takrat rekli, da bomo raje hodili k maši v Mavhinje. Tam je bilo več mladine in ...

Je bila tudi Anica razlog, da ste hodili v Mavhinje?

Ivo: Tudi. V Mavhinjah so bile res lepe punce. Bilo je dosti mladih, ustvarila se je taka lepa družba. Ah, spet se moram vrniti k politiki. V Mavhinjah smo takrat zaorali prvo brazdo Slovenske skupnosti. To je bilo leta 1948 po kominformu.

Kako so pri Slovenski skupnosti oz. njeni predhodnici gledali na vas, ki ste bili pri partizanih?

Ivo: Nobenih težav ni bilo. Saj veste, da je mene po vojni rešil samokres.

Povejte.

Ivo: Osmega maja 1945 sem bil v Sežani in takrat so mi povedali, da so sestro in še drugo dekle, ime ji je bilo Vida Kralj, odpeljali. Komandanta sem prosil, ali grem lahko domov v Slivno, ker imamo šest glav živine in se oče še ni vrnil iz Nemčije. Ko sem prišel domov, je mama jokala. Izvedel sem, da v šoli ravno poteka sestanek. Bratrancu sem naročil, naj vrže granato pod okno, jaz pa sem potrkal po partizansko in vstopil z brzostrelko. Ustrašili so se, da sem se prišel maščevat. Vprašal sem jih, kdo je dal ukaz, da se odpelje moja sestra, ki je bila kurirka in ki je nosila pakete v Gonars, ko drugi sploh niso vedeli, kaj je Gonars ... Vsi so molčali. Naslednji dan pa mi je soseda čez zid rekla, naj se skrijem, ker me hočejo ubiti. Nisem nikamor zbežal, šel sem kosit travo in imel s sabo pištolo. Pa sta res prišla dva, poznal sem ju, ker sta bila prijatelja. Nič mi niso storili.

Eden od dveh mi je šele po dvajsetih letih priznal, da sta prišla, ker sta dobila ukaz, da me odpeljeta v Brje, kjer bi me vrgli v luknjo ... Zakaj me nista odpeljala, sem vprašal. Ta, ki mi je to povedal, je zamomljal, da sem bil takrat ves poten od dela ... Mislim, da so videli moj samokres. Devet nabojev sem imel. Če bi rekla, naj pridem z njima, bi oba ustrelil.

Celoten intervju v nedeljskem Primorskem dnevniku.