»Vprašaj jezno gospo, kaj jo žuli, in si zapiši«

Danes poteka 45 let od prvega kongresa stranke Slovenske skupnosti (SSk), ki je uradno nastala z združitvijo tržaške in goriške veje 24. maja 1975. Ob tej priložnosti smo se pogovorili s predsednikom Petrom Močnikom, ki v stranki deluje trideset let.

Kar povejte, če se ne strinjate. V 45-letni zgodovini SSk manjkajo presenetljivi zasuki. Na volitvah je stranka vedno dosegla to, kar je bilo pričakovati. Nikoli ni bilo dramatičnih padcev ali vzponov.

V glavnem drži, da smo vedno dosegli minimalni cilj. Edino s kandidaturo Sama Pahorja na občinskih volitvah v Trstu smo zabeležili presenetljiv vzpon. To je bilo leta 1992. Pahor je prinesel veliko svojih, v glavnem levičarskih glasov. V organe stranke pa so prišli ljudje, za katere je bilo še malo pred tem nepojmljivo, da bi bili z nami. Bilo je tako obdobje. Potem so se stvari sesedle.

No, tudi kandidatura Igorja Gabrovca na deželnih volitvah leta 2008 je bila presenetljiva. V vaše vrste je prišel iz Slovenske kulturno-gospodarske zveze (SKGZ), ki sodi v drug idejni krog.

Ne bi rekel. Pri SKGZ je precej ljudi, ki v politiki razmišlja z neko narodno logiko in zagovarja samostojno nastopanje.

Menite, da so v vrstah SKGZ tudi volivci SSk?

Seveda. Ko sva na občinskih volitvah v Trstu kandidirala jaz in Andrej Berdon, sem prepričan, da je njega – ne mene – podprlo precej volivcev iz tistih krogov. Gabrovec si je znotraj SKGZ veliko prizadeval za juse, ki v levičarskih strankah niso imeli močne podpore. Tako da njegova kandidatura po mojem ni bila tako nepričakovana. Damijan Terpin ga je nagovoril in Gabrovec je sprejel.

Daljši intervju si lahko preberete v današnji (nedeljski) izdaji Primorskega dnevnika