»Vežejo naju skupne vrednote, ime vere je samo nekakšna etiketa«

Tržaški Slovenec Damjan Košuta in Irančanka Neda Pahlevaninejad sta si dom uredila na Opčinah, kjer sta že sredi jutra obložila mizo z iranskimi jedmi. Tako je pač pri njiju: vsak gost je dobrodošel in mu je treba izkazati gostoljubje. Pogovor o njuni zvezi, ki se je začela leta 2012, se je tako začel odvijati ob osvežujoči limonadi z zrnci, ki poostrijo okus, ter ob simpatičnih medklicih leto in pol stare Nile.

Kje sta se prvič videla?

Neda: Na univerzi v Trstu, v referatu.

Damjan: Urejal sem papirje za diplomo, ona se je vpisovala. Med čakanjem, da prideva na vrsto, sva se začela pogovarjati. Za izmenjavo telefonskih številk pa je bilo odločilno skupno poznanstvo. Moj oče, zdravnik, je poklicni kolega njenega svaka.

Neda, kaj vas je iz Irana privedlo v Trst?

Neda: Obiskala sem sestro, ki je poročila Iranca v Trstu. Tu mi je bilo takoj všeč, zato sem kar ostala.

Kaj vam je bilo všeč?

Neda: Mir. Ne govorim o miru v političnem smislu, ampak o tem, da počneš, kar želiš, ne da bi se drugi zanimali zate in se vmešavali v tvoje odločitve. Pri nas v Iranu je tega veliko.

Kaj ste vpisali?

Neda: Računalniško statistiko. A sem študij opustila.

Damjan: Si pa pred tem že diplomirala iz fizike.

Neda: Da. V Iranu sem zaključila štiriletni dodiplomski študij. Tukaj pa je študij obstal zaradi izpita iz prava. Ni šlo.

Damjan: Neda se je medtem že vrnila v Iran. A po neverjetnem naključju je špeditersko podjetje na Fernetičih potrebovalo nekoga, ki obvlada perzijščino.

Damjan, vi ste pa po izobrazbi psihomotorični terapevt, drži?

Damjan: Da. Zaposlen sem v šoli Ad Formandum, me pa zelo zanima tudi snemanje s kamero. Delam tudi to, zato bomo videli, kako se bo razvila moja poklicna pot.

Kako intenzivno se je na začetku vajine zveze poznalo, da izhajata iz različnih okolij?

Neda: Na začetku sva bila predvsem mlada človeka, ki sta razmišljala, kako bi se čim bolj zabavala (se zasmeje). Šele s časom so se stvari obrnile v resnejšo smer.

Damjan: Razlike so se občutile, ko sem šel prvič obiskat njeno družino v Iran. Bil sem zmeden, poln napačnih predstav ...

Vas je bilo strah, da boste naredili kaj narobe?

Damjan: Da.

Pa ste?

Damjan: Bil sem zelo neroden. Neda me je opozorila, da veljajo precej drugačna pravila obnašanja, nisva se recimo smela držati za roko tako kot v Evropi. Paziti sem moral tudi na oblačenje, nisem smel nositi kratkih hlač. Sem pa pretiraval. Nedinega očeta sem ob prvem srečanju v živo pozdravil s priklonom. Ko smo stopili v avto, pa sem Nedi, ki si je doma snela naglavno ruto, rekel, da se to ne spodobi pred njenim očetom. Kar ni res, ker v družini takšna pravila ne veljajo.

Neda, v Iranu nosite naglavno ruto, tu pa ne?

Neda: V Iranu je v javnosti nošenje naglavne rute obvezno.

Tu v Trstu pa ne čutite potrebe, da bi si jo nadeli?

Neda: Ne.

Izhajate iz verne družine?

Neda: Nismo prakticirajoči verniki.

Poročila sta se v katoliški cerkvi, drži?

Damjan: Da. Župnik nama je razložil, da je poroka možna, tako da vsak ohrani svojo vero. Sva se pa obvezala, da bova otroke vzgajala v katoliškem duhu.

Kako sta se odzvali družini?

Neda: Dobro, saj sva bila že več let skupaj. Na strani moje družine ni bilo zadržkov. Meni se je zdelo prav, da spoštujem željo Damjanove družine, hkrati pa si za svojo hčerko želim, da bi zrasla v katoliškem duhu.

Damjan: Naju pač vežejo skupne vrednote in duhovnost. Kako se kakšna vera imenuje, postane nepomembno, ime je samo nekakšna etiketa.

Kako pa se jezikovno usklajujeta?

Neda: Zmeraj sva se pogovarjala v italijanščini, tudi na začetku, ko je bila moja italijanščina še slaba.

V katerem jeziku je potekala vajina poroka?

Damjan: V slovenščini in italijanščini.

Kako sta odgovorila duhovniku? »Da« in tudi »sì«?

Neda: Jaz sem rekla »sì« in tudi obljubo prebrala v italijanščini. On pa je obljubo prebral v slovenščini in rekel »ja«.

Kako pa se pogovarjata z Nilo?

Damjan: Še pred njenim rojstvom sva sklenila, da bova z otroki, če jih bova imela, govorila jaz v slovenščini in ona v perzijščini. Strinjala sva se, da je to pomembno. Najina hčerka je prebivalka sveta, taka se počutiva tudi midva.

Več v današnjem (nedeljskem) Primorskem dnevniku.