V vojni zmaga najboljša zgodba

Takoj po začetku vojne v Ukrajini oziroma posebne vojaške operacije, ki jo Rusija izvaja z namenom denacifikacije in demilitarizacije svoje zahodne sosede, je norveški pisatelj Jo Nesbø v različnih evropskih medijih objavil zanimiv zapis o vlogi zgodb v vojnih spopadih. Nesbø seveda ni vojni izvedenec ali strateg, je pa svetovno znan avtor, ki se že nekaj desetletij podpisuje pod zelo dobre in kredibilne zgodbe, ki navdušujejo bralce po celem svetu. Kot pravi je pri pisanju ključno zlasti to, da bralci (gledalci ali poslušalci) verjamejo v prebrano (gledano ali slišano) in podobno velja tudi v vojnah. »V dobi, ko je resnica razvrednotena z lažnimi novicami in propagando in se mogočne voditelje izvoli z valovi čustev in ne glede na njihove zasluge ali politična stališča, dejstva nimajo več enake teže kot nekoč,« piše norveški avtor in nato poudari, da so se morala dejstva umakniti zgodbam, ki so privlačne za čustva, »zgodbam o nas in o tem, kar nas definira kot skupino, narod, kulturo, religijo.« Pripovedovanje svoje zgodbe (torej resnice) je zato pomemben del vojne strategije, saj z njo vsaka stran opraviči in upraviči svoja dejanja, na njih gradi in promovira svoje mite ter ideale (kar stoično počne Putin) ali jih napolni s čustvi (kar zelo dobro uspeva Zelenskemu).

Gre torej za prevlado lastnih različic dogodkov, ki so namenjene tistim, ki jim želijo verjeti. Vemo namreč, da ideja popolne objektivne resnice ni nič drugega kot iluzija, zato je glavni cilj ustvarjalcev vojne povedati nekaj resničnega in ne nujno navajati dejstva. Elmer Davis, nekdanji vodja ameriškega Urada za vojno informiranje, je nekoč dejal, da je najpreprostejši način za vcepljanje propagandnih idej v um večine ljudi ta, da jih spustiš skozi medij (razvedrilnega) filma. To so čez lužo dobro vedeli že pred 80 leti, zato je omenjeni urad vzpostavil oddelek Bureau of motion pictures, ki je med drugo svetovno vojno ekskluzivno sodeloval s Hollywoodom. V današnjem času prevlade vizualne komunikacije, v katerem se vsak dan ustvari in objavi na milijone posnetkov, je torej povsem normalno, da so tudi in ravno tovrstni posnetki pomemben način nagovarjanja točno določene ali pa čim širše javnosti. V prebiranju novic in komentarjev na spletu se nas zato polasti občutek, da vsi v istem kinu spremljamo razvoj dogodkov v Ukrajini. Ob tem pa ugotavljamo, da vsak gleda različico s podnapisom v svojem lastnem jeziku, kar posledično pomeni, da ne spremljamo iste naracije dogodkov. Jo Nesbø bi rekel, da se dejansko bije bitka med različicami iste zgodbe in da bo na koncu zmagala najboljša med njimi. Mi pa dodajamo, da ne bo šlo nujno za najbolj prepričljivo, morda bo najbolj čustvena ali tista, ki bo bolj ustrezala interesom ali vrednostnemu sistemu večine občinstva.

V primeru vojne v Ukrajini se bodo morali tisti, ki zmorejo nekaj kritičnega razmišljanja in se torej ne zadovoljijo zgolj z eno, črno-belo obrazložitvijo dogajanja, sprijazniti s tem, da so nekatere resnice bolj resnične kot druge. Interpretacija sveta namreč ne more biti drugega kot subjektivna, v času družbenih omrežjih, ki po mnenju vojnega poročevalca in novinarja Boštjana Videmška povzročajo »diktaturo negativne selekcije na pogon narcisizma,« pa ne vemo več, kaj brati in kaj gledati. Verjeti bi morali ljudem v Kijevu, Harkovu in Buči, kajti ostali delijo zgolj svoja mnenja. A kaj, ko so tudi pričevalci s terena zgolj ljudje, ki pripovedujejo svojo zgodbo.