»V Trstu si in nisi v Italiji, si in nisi na Balkanu«

Jakob Krese je filmski režiser, ki živi s svojo družino v Ulici Giulia v Trstu. Je sin pisateljice in pesnice Maruše Krese. Rojen je v južni Nemčiji, v Tübingenu; leta 1989, ko je bil star pet let, se je preselil v Berlin. Ko pa je bil star dvajset let, je odpotoval v Južno Ameriko. Živel je v Mehiki, Gvatemali, Nikaragvi, Venezueli, predvsem pa v Argentini, kjer je v Buenos Airesu študiral film.

»Ko mama ne bi zbolela, bi najbrž ostal v Argentini. V Sloveniji sem dlje časa živel, ko smo snemali film za televizijo To, česar burja ni odnesla; borbe treh generacij,« pripoveduje Jakob prek spletne povezave iz Berlina. Vrnil se je torej v Slovenijo, kjer je bival skoraj eno leto, do maminega slovesa. »Takrat sem čutil potrebo po domu in ga navsezadnje uvidel v Berlinu,« razlaga filmar.

Temnica tete, fotoreporterke Mete Krese, se mu je zdela čarobna in je zato dolga leta fotografiral. Občasno je bil novinar. V Južni Ameriki je veliko delal za nevladne organizacije. Takrat je ugotovil, da mu je dokumentarni film zanimiv. V Berlinu je namreč študiral kamero, t. i. cinematography, in delal kot snemalec, dokler ni začel iskati v svojih zgodbah to, kar ga zanima, in se je tako vrnil k režiji. »Lepo je biti režiser, je pa z režijo težje plačevati račune. Lažje jih je z delom snemalca,» pripomni Jakob Krese.

Slovo od Berlina

»Berlin je v zadnjih letih podvržen gentrifikaciji. Postal je nekakšna proizvodnja oziroma umetno mesto, kjer je katerikoli kraj, kamor se nameniš, že dogodek. Poraja se občutek, da karkoli narediš, je že kdo drug to naredil pred tabo in boljše od tebe,» pove, ko spregovori o slovesu od Berlina.

Ko se je Jakobu in njegovi partnerki Jule pridružila hči Maruša, sta začela resno razmišljati o spremembi v življenju, saj je v nemški prestolnici skoraj nemogoče najti novo in večje stanovanje v najemu.

Tretji razlog za izselitev je bila Jakobova želja, da bi bila hčerkica v stiku s slovenščino, kar bi bilo težko uresničiti v Berlinu. Ravno Maruša ga je prisilila v dodatno refleksijo, saj zahtevajo otroci večjo stabilnost, ki ni bila ravno v sozvočju z dotedanjim dinamičnim življenjem. Pomislil je skratka, da je napočil čas za odhod iz Berlina. Z Jule sta se torej odločila za novo pustolovščino - preselitev.

»Zanimivo je, kako te otroci vlečejo nazaj k tvojim koreninam,» na glas razmišlja Jakob. Želel je živeti nedaleč od Ljubljane, a ne v Ljubljani, ker ga slovenska prestolnica vseeno nekoliko duši. Njena ustvarjalna scena ponuja po njegovem mnenju prostor le redkim posameznikom. Poleg tega pozna Jakob v Ljubljani veliko ljudi in selitev v slovensko glavno mesto ne bi predstavljala novega začetka. Zato je raje izbral Trst.

Selitev v Trst

»V Trstu si v Italiji, a nisi v Italiji; si na Balkanu, a nisi na Balkanu,» se veseli Jakob. Slišal je o poceni tržaških stanovanjih. Znanci, ki so se že preselili v Trst, so mu nudili osnovne informacije. Med iskanjem novega doma je mimogrede presenečeno odkril prodajo nepremičnin z opcijo golega lastništva.

Več v današnjem Primorskem dnevniku v Poletnem miksu, v katerem objavljamo tudi Potepanja Sare Terpin in Carla Ghia, novelo Borisa Pangerca Uršča Grnatca, roman Dušana Jelinčiča Bela dama Devinska in strip Plečnik.