»V Trst sem se zaljubila na prvi pogled«

V Italijo jo je pripeljala ljubezen do glasbe, kasneje v Trst pa ob tej ljubezni še osebna ljubezen ... in poroka. Leta 1988 je kot prejemnica štipendije odšla v Milan, kjer se je izpopolnjevala v petju na konservatoriju Verdi. Svojo uspešno pevsko pot je Mina Yamazaki začela že nekaj let kasneje.

Iz daljne Japonske v Italijo: kakšen je bil vaš prvi stik z državo, ki je kasneje postala vaš novi dom?

V Italijo, točneje v Milan, sem prišla kot štipendistka italijanske vlade z namenom, da se izpopolnjujem na milanskem konservatoriju. Povedati pa moram, da sem v Tokiu že dokončala glasbeno akademijo, na kateri sem se med drugim učila tudi italijanščine. Priznati moram, da sem bila nekoliko razočarana nad nivojem poučevanja v Milanu, tako da sem se kmalu odločila za privaten študij pri priznanih mojstrih. To odgovornim na konservatoriju ni bilo prav všeč, vendar sem želela misliti predvsem na lastno kariero. Glasbene institucije v Italiji so (bile) precej zaprte - ali si notri ali si zunaj. Vendar sem bila zelo determinirana in sem hodila svojo pot. Vsaj okvirno poznavanje jezika mi je tudi omogočilo, da sem se lahko samostojno gibala. Po enem letu sem se odločila, da mi študij na milanskem konservatoriju ne koristi, ne doda ničesar moji dotedanji izobrazbi. Ob zasebnem študiju sem se začela tudi udeleževati avdicij, mednarodnih natečajev, skratka začetni koraki niso bili lahki. Ob tem je treba upoštevati, da je bilo v letih 1990-1994, ko sem bila na začetku kariere, angažiranje pevcev iz neevropskega prostora za organizatorje dražje zaradi posebnih davčnih predpisov. Na srečo so ta zakon odpravili.

Začetki torej niso bili lahki. S katerimi vlogami ste prodrli in kako se je v vaše življenje vključil Trst?

Bilo je naporno, pot do uveljavitve ni bila kratka. Vendar sem bila vztrajna in sem se vselej radovedno ozirala naokrog. Morda zveni banalno, vsekakor mi je prve ponudbe in tudi uspehe prinesla Madama Butterfly (Puccinijeva opera, op. ur.). Kajpak (pove z nasmehom) sem fizično-estetsko povsem odgovarjala vlogi. Prvič sem vlogo odpela v produkciji, v kateri so bili izključno mladi pevci na začetku kariere, kot sem bila tudi sama. Potem pa je prišla Traviata (Verdijeva opera, op. ur.), ne vem kolikokrat sem odpela to vlogo. V Trst, v katerega sem se zaljubila na prvi pogled, sem pevsko prišla po velikem ovinku, in sicer iz Rima, kjer sem tedaj živela, s turnejo v Grčiji tržaške opere Verdi. Bilo je leta 2008.

In nato je Trst, ki običajno prišlekov ne sprejema odprtih rok, postal vaš novi dom.

Pravzaprav še vedno malce živim tudi v Rimu, vendar imam za svoj novi dom Trst. V mesto ob morju, ki povzema njegovo odprtost, zazrtost v daljavo, sem povabila tudi svoje starše. Žal mojega očeta ni več, mama pa še vedno živi pri meni. Glede Trsta in Tržačanov pa bi rekla, da jih je treba spoznati, najprej so nezaupljivi, ob dobri kapljici pa se ti radi odprejo. Osebno še vedno živim pretežno v glasbenem, kulturnem krogu, kjer se lahko učinkovito premešaš z drugimi, tako da nestrpnosti ne zaznavaš.

Celoten intervju lahko preberete v današnjem (petkovem) Primorskem dnevniku v Poletnem miksu. Kot vsak petek objavljamo tudi stran Relax s križanko in drugimi igrami. Nadaljujeta se tudi novela Uršca Grnatca Borisa Pangerca in strip o Plečniku.