Vlade, ki so se zvrstile za krmilom samostojne Slovenije, so ne glede na politično barvo izkazovale pozornost Slovencem v Italiji. V to jih obvezujejo ustava in mednarodne pogodbe, predvsem pa moralna dolžnost, da država in njene institucije pomagajo Slovencem izven meja matične države.
Veliko je sicer še nedorečenosti predvsem na področju kulturnega in gospodarskega (ne)sodelovanja, šolski učbeniki vedno premalo osveščajo mlade o zgodovini in položaju Slovencev v sosednjih državah, veliko pa je bilo storjenega, kar gre v čast slovenski državi. Na tem področju ni začela iz niča, a se je lahko zgledovala po Jugoslaviji, o kateri imamo različna mnenja, težko pa ji je očitati nepozornost do Slovencev v Italiji in Avstriji.
Levo in levosredinsko usmerjeni Slovenci v Italiji ne marajo desnice v Sloveniji predvsem zaradi njenih pogledov na polpreteklo zgodovino, drugače misleči v zamejstvu pa levo sredino v Sloveniji še vedno doživljajo kot ostanek jugoslovanske miselnosti.
Vsi dosedanji predsedniki slovenskih vlad niso bili enako občutljivi do Trsta, Gorice in Benečije, njihove vlade pa so dosledno spoštovale ustavne in moralne obveze do manjšine. Če je bilo po rojstvu samostojne Slovenije še opaziti kvarno miselnost »eni so naši, drugi so vaši«, se je s časom to zelo spremenilo na boljše.
Odhajajoča ministrica za Slovence v zamejstvu in po svetu Helena Jaklitsch je ena boljših ministric, ki jih je premogla samostojna Slovenija. Tudi Slovenci v Italiji so z velikim zanimanjem spremljali volitve v Sloveniji in zmago Roberta Goloba.