»V Nemčiji še niso pripravljeni sodelovati s skrajnimi desničarji, v prihodnosti pa ...«

O dogajanju v Nemčiji, kjer je v nedeljo prvič po obdobju nacizma skrajno desna stranka AfD na deželnih volitvah v Turingiji prejela največ glasov, smo se pogovorili z Doberdobko Maro Gergolet, dopisnico iz Berlina največjega italijanskega dnevnika Corriere della Sera

V Turingiji in na Saškem je skoraj vsaj tretji volilni upravičenec volil za skrajno desno AfD. Odstotek je najbrž višji kot v drugih delih Nemčije, vendar obstaja možnost, da bi se črni val razširil tudi na preostali del države?

Možnost zagotovo obstaja, saj AfD raste po celi Nemčiji ob vsakih volitvah. Celo na Bavarskem ima 15 %, gre pa za najbogatejšo deželo v Evropi, ki ima najmanj problemov in nizko kriminaliteto. Širitev na državno raven je tudi načrt AfD, ki se je zasidrala na vzhodu, ker je bil ta edini del Nemčije, kjer se je lahko razvila, saj ni bilo drugih strank in civilne družbe.

Bi lahko ponoven uspeh AfD in poraz vladne koalicije v še eni regiji nekdanje vzhodne Nemčije, Brandenburgu, prihodnjega 22. septembra odnesla vlado Olafa Scholza?

Mislim, da ne. Poraz bi moral biti zelo hud, da bi padla vlada. Do spremembe bo prišlo po naravni poti. Vlada je itak pri koncu, saj bodo parlamentarne volitve čez približno leto dni. Skoraj nihče nima interesa, da bi Olaf Scholz padel, najbrž le liberalci, ker so majhna stranka, ki jo podpira 5 % volivcev in tvegajo, da ne bodo izvoljeni v prihodnji parlament. S tem bi ostali brez finančnih sredstev in bi bili verjetno obsojeni na propad. Zaradi tega bi lahko imeli skušnjavo, da obrnejo hrbet vladi in da se predstavijo kot tisti, ki hočejo spremembe.

Všeč mi je bila primerjava, ki ste jo ponudili za Corriere della Sera, in sicer, da je Nemčija za razvoj nekdanje DDR vložila vsako leto toliko denarja, kot ga je Evropska unija za rešitev Grčije. Obstajajo še vedno bistvene razlike med nekdanjim zahodnim in vzhodnim delom države?

Razlike še vedno obstajajo, privedle pa so v bistvu do dveh identitet, zahodne in vzhodne nemške identiteto. Pozor, te razlike niso samo ekonomske. V vzhodni Nemčiji so povprečne plače 80-odstotne v primerjavi z zahodnimi plačami, kljub temu pa politologi, izvedenci, pisatelji in zgodovinarji ne vidijo v gospodarstvu glavni razlog za ta razkol. Če greš v mesta vzhodne Nemčije, te preseneti, kako so lepa, obnovljena, kako lepo deluje infrastruktura. Boljša je kot v zahodni Nemčiji, saj je modernejša. Ogromno so vložili v razvoj vzhodne Nemčije, kjer skoraj ni brezposelnosti.

Kje je torej težava?

Vsi si postavljajo vprašanje: če ekonomija ni tako slaba, zakaj je ta protidemokratični oz. protisistemski čut tako razvit na vzhodu? Stvari so tu bolj delikatne, globoke in problematične. Gre bolj za stvar identitete. Zgodovinar in pisatelj Ilko-Sascha Kowalczuk pravi, da na vzhodu imajo drugačen čut svobode in celo čut demokracije. Poleg tega na vzhodu niso premostili tega, da so oni drugorazredni, da jih je nekako zahod koloniziral. To je res globoko zasidrano. Kot pravi sociolog Steffen Mau, torej ni stvar infrastrukture, v katero so vložili ogromno, a dejstva, da se niso zanimali za preteklost ljudi. To je seveda pustilo posledice. Ob tem bi dodala, da so vzhodni Nemci dolgo časa živeli v avtoritarni državi in do leta 1990 v bistvu niso nikoli poznali demokracije. Takrat pa ni bila več klasična demokracija, a je že napočilo obdobje globalizacije in velikih sistemskih kriz. Prešli so iz ene krize v drugo. Zaradi tega mislim, da so vzhodni Nemci nekako nek laboratorij modernosti, saj so se znašli v nekem svetu, ki je bil popolnoma drugačen. Morda zgrešimo, če nanje gledamo kot na neko preteklost. Morali bi nanje gledati kot na neko zelo sodobno situacijo, ki lahko veliko pove ne samo o njih, a tudi o našem svetu.

Nobena stranka trenutno ni pripravljena na sodelovanje z AfD. Se bo to spremenilo?

To je glavno vprašanje nemške politike, in sicer če se lahko z AfD sodeluje ali ne. Nemčija je ogromno delala na svoji preteklosti, za razliko od Italije je obračunala z nacizmom. Ima tako v kulturi kot v ustavi ogromno varovalk, ki ščitijo demokracijo. Duh nemške demokracije pa je nekaj izredno važnega v tej državi. Zaradi tega nihče noče sodelovati z AfD, ki je dejansko proti temu, kar je bistvo demokratične Nemčije. To ločitev v Nemčiji imenujejo Brandmauer oz. požarni zid. Če pa bo konsenz AfD med ljudmi še naraščal, bo na mestu vprašanje, kako utemeljiti to nepripravljenost k sodelovanju. Že na lokalni ravni je težko ohraniti požarni izid. Če ima AfD 50 % glasov v neki vasici, tam tudi vlada. Odločilna pa je tudi, če ima 40 % glasov. Za marsikatero odločitev na krajevni ravni je treba imeti dvotretjinsko večino, tako da je AfD že 120-krat bila odločilna za sprejem določenih odločitev v raznih krajevnih upravah v več nemških regijah. Če ta požarni zid pada na krajevni ravni, če pada pri ljudeh, ki jih poznaš, ga je nato težko spet postaviti na državni ravni. In tega se pri AfD zelo dobro zavedajo.

Celoten intervju v današnjem (četrtkovem) Primorskem dnevniku.