V Kanalski dolini sta se znanje in raba lokalnih jezikov v zadnjih 20 letih kljub zaščitnim zakonom ter poudarjanju pomena jezikovne raznolikosti še nekoliko zmanjšala, glede na veliko željo, da bi se jih naučili, in da se na šolah poskusno izvaja večjezični pouk, pa je treba nujno vztrajati.
To je bila skupna ugotovitev zbranih na srečanju, ki so ga v četrtek v večnamenski dvorani v Ukvah priredili Slori (to je bil prvi dogodek v okviru obeleževanja njegove 50-letnice), SKS Planika in Inštitut za slovenski jezik Frana Ramovša ZRC SAZU. Na večeru, ki so se ga udeležili tudi državna sekretarka Urada za Slovence v zamejstvu in po svetu Vesna Humar, deželni svetnik SSk Marko Pisani, predsednica SKGZ Ksenija Dobrila, videmska pokrajinska predsednica SSO Anna Wedam in višja svetovalka za slovenske šole v Italiji Zavoda RS za šolstvo Lara Pižent, so predstavili izsledke nove raziskave o rabi in znanju dolinskih jezikov ter spregovorili o poučevanju slovenščine v lokalnih šolah oziroma na tečajih, ki jih prireja SKS Planika.
V uvodnem delu je podpredsednik SKS Planika Rudi Bartaloth spomnil, da je imel Slori v Kanalski dolini do leta 1996 svoj sedež, tudi potem pa je ohranjal stik z lokalno skupnostjo in društvi. Slorijeva predsednica Sara Brezigar je med drugim izpostavila, kako je ustanova leta 1974 dejansko nastala iz potrebe političnih predstavnikov slovenske manjšine po neki strokovni podlagi, da se lahko soočijo s pomembnimi vprašanji. Danes je naša skupnost zelo ranljiva in nujno potrebuje ukrepe, zato si želi, da bi raziskava o rabi in znanju jezikov v Kanalski dolini privedla tudi do nekih konkretnih korakov. Predstojnik Inštituta za slovenski jezik Frana Ramovša pa je ocenil, da je v večjezični družbi, kot je Kanalska dolina, vsak slovenski govorec zmaga slovenščine in sklenil z mislijo, da so šole srce, saj brez dobrih šol ne bo slovenščine, brez te ne bo večjezičnosti, brez slednje pa ne bomo moderni.
Več v današnjem (sobotnem) Primorskem dnevniku.