Na fasadi hiše na nekem trgu v ljubljanskem mestnem središču se je pred leti ob mednarodnem dnevu žensk pojavil grafit, ki izraža željo, da bi ženske namesto rož raje prejemale enako plačilo. Želja - pravzaprav zahteva po plačni enakosti, ki je na papirju večkrat zagotovljena, v praksi pa ni tako, je povsem na mestu.
Zamenjajmo prizorišče in pogled usmerimo proti Italiji. Poleg prizadevanj za plačno enakost bi se ta morala soočiti z dramatično nizko zastopanostjo žensk na trgu delovne sile.
V Italiji je na trg dela vključena samo vsaka druga ženska. Izraženo v odstotkih: zastopanost žensk od 20. do 64. leta starosti na italijanskem trgu dela je 55-odstotna (za moške ta podatek znaša 74,7 %). Italija se tako po stopnji zaposlenosti žensk uvršča na zadnje mesto v EU, odstotno točko za Grčijo in štiri točke za Romunijo. Evropsko povprečje stopnje zaposlenosti žensk znaša skoraj 70 %, torej 15 odstotkov več kot v Italiji.
Primerjava je še bolj boleča, če pogledamo druge države, ki se jim škorenj rad postavlja ob bok. V Nemčiji je zaposlene več kot tri četrt ženske populacije med 20. in 64. letom, v Franciji pa dobrih 71 odstotkov. V Sloveniji je stopnja zaposlenosti med ženskami leta 2022 znašala 74,3 %, kažejo meritve Eurostata.
V Furlaniji - Julijski krajini je stopnja zaposlenosti žensk 60-odstotna, torej rahlo nad državnim povprečjem, so sporočili deželni zvezni sindikati Cgil, Cisl in Uil, pri moških pa je 74,4-odstotna.
Ob vsem tem ne gre spregledati dejstva, da poleg statistično »zabeleženega« dela v obliki zaposlitve, na ramena žensk pade levji delež domačih opravil. Tudi skrb za dom, poleg tiste za nego otrok ter starejših, je delo. Neplačano.
V Italiji po podatkih Mednarodne organizacije dela (ILO), specializirane agencije ZN za področje dela, ženske vsakodnevno opravijo 5 ur in 5 minut neplačanega dela v obliki skrbi in nege. Za moške ta podatek znaša 1 uro in 48 minut. Na ramenih žensk je 74 % vsega skrbstvenega in negovalnega neplačanega dela.
Več v današnjem (petkovem) Primorskem dnevniku.