»V bistvu sem večni študent«

Franko Vecchiet (1941) je na likovnem področju dejaven celih 60 let. Grafik po duši in izobrazbi (v Urbinu, Ljubljani, Benetkah, Parizu), rad ustvarja tudi kolaže, izdeluje umetniške predmete, knjige, instalacije. Je prejemnik številnih nagrad, leta 1989 nagrade Prešernovega sklada. Je večni študent, ki pa svoje znanje že vrsto let deli s svojimi učenci. Pravi, da bi bila največja napaka – svet brez žensk.

Katera je vaša največja odlika?

Nimam odgovora. Kot študent sem mislil, da nimam posebnih odlik. Ko sem se začel ukvarjati z umetnostjo pri dvajsetih letih, sem z začudenjem opazil, da me umetniški ambient jemlje resno. Zdelo se mi je neverjetno.

Katero odliko najbolj cenite pri moškem?

Pri vseh občudujem vsako odliko in vsak talent, tudi najmanjši.

Katero odliko najbolj cenite pri ženski?

Isto kot pri moških, z razliko, da ženske imajo tudi druge odlike.

Katera je vaša največja šibkost?

Lenoba.

Kaj najraje počenjate?

Vse to, kar počenjam vsak dan v ateljeju, ali ob lepem vremenu na prostem pred ateljejem. Ne hodim na počitnice, ne hodim na morje. Postal sem pravi manijak vedno istega početja.

Česa vas je najbolj strah?

Pred leti sem se bal, da ne bom videl novega stoletja. Potem pa sem v novem stoletju preživel najlepše momente v svojem življenju. Sedaj, v tej nehvaležni dobi globaliziranega sveta, se ne bojim toliko zase kot za sina, hčerko, vnuke, za nove generacije.

Kako si predstavljate popolno srečo?

V današnjem »dobrostoječem zahodnem svetu« bi morali občutiti srečo že zato, ker tu živimo.

Kako pa največjo nesrečo?

Vsak dan beremo in slišimo o krizi planeta, onesnaževanju, katastrofah sveta, izkoriščanju, pomanjkanju prostora, kisika, surovin, hrane, itd. Se res pripravlja nesreča vseh nesreč?

Ko bi lahko bil kdo drug, bi bil ...

Parafraziram grškega filozofa, raztrganca Diogena: »Če ne bi bil Diogen, bi rad bil Aleksander Veliki.«

Kje bi najraje živeli, če ne bi živeli v Trstu?

Pred navalom elektronskih tehnologij je nek znameniti umetnostni raziskovalec napisal: če hočeš postati znan umetnik, moraš živeti v New Yorku, Parizu, Londonu ali Berlinu. Danes bi bilo boljše živeti v nekoliko umirjenem kraju, z dobrim razgledom, na sončni strani sveta, v zelenju in relativno čistem zraku. Če pomislim, živim že v takem kraju, nekoliko oddaljen od centra Trsta, mesta, ki na žalost ne ljubi preveč umetnosti, predvsem sodobne. Tukaj pa živijo mnogi moji prijatelji, sopotniki, in od časa do časa me obišče prijateljica burja, ki počisti nebo.

Kaj vas je izučilo življenje?

Zanima me svet, ki se stalno spreminja, in vsak dan se naučim kaj novega. V bistvu sem večni študent in prav zato je bila moja usoda ta, da sem vsaj v drugem delu življenja učil druge.

Celoten intervju v današnjem (nedeljskem) Primorskem dnevniku.