»Ustvarjanje poezije vse bolj Sizifov trud, ki pa je potreben«

Italijansko ime in priimek zavajata. Pesnik in univerzitetni predavatelj Marcello Potocco se je rodil v Ljubljani. None, ki je z njim govorila po italijansko, ni razumel. Šele po zaposlitvi na Univerzi na Primorskem se je začelo njegovo približevanje Italiji. Danes z ženo in hčerko živi v Trstu. Vsi ti biografski podatki so bili hvaležna iztočnica za pogovor o marsičem: o Trstu, šolstvu, jezikovni kontaminaciji, (ne)smislu poezije ... In tudi o začudenju, da otroci v zamejstvu prepevajo partizanske pesmi.

Imate italijansko ime in priimek, a vaš naglas je »ljubljanski«. Lahko pojasnite?

Moj oče je iz Pirana. Nono je bil Italijan in tudi nona z menoj ni nikoli spregovorila slovensko, čeprav jaz italijanščine sploh nisem razumel. Nona je oddajala sobe za turiste in v eno od teh sob je prišla na dopust moja mama, Ljubljančanka, po koreninah sicer z Gorenjskega. Takrat sta se spoznala z mojim očetom. Moja sestra se je še rodila v Kopru, a ker razmerje med snaho in taščo ni najbolje delovalo, se je družina preselila. Oče, ki je delal v ladjedelnici v Izoli, je dobil službo v Ljubljani, kjer sem se deset let po sestri rodil jaz. Živeli smo v Domžalah, ko pa sem se osamosvojil, sem 16 let živel v Štepanjskem naselju, nakar sem prišel sem.

Kaj pomeni »sem«?

Najprej na Obalo.

V slovensko Istro torej.

Blizu Hrvatinov. Že leta 2006 sem kot predavatelj književnosti začel sodelovati z Univerzo na Primorskem, ko pa je tudi žena dobila službo na Obali, je selitev postala nujna. To je bila zame vrnitev h koreninam.

Kljub temu da niste rojeni ob morju, ste ta prostor čutili kot svojega?

Seveda. Ta vez je zmeraj obstajala, čeprav se nonota komaj spomnim in tudi nona je umrla razmeroma zgodaj.

Ampak zdaj živite v Trstu. Zakaj?

V Hrvatinih sva z ženo živela v najemniškem stanovanju. Tu nastopijo ekonomski razlogi.

Cena nepremičnin v Sloveniji?

Konkretno na Obali. Najina potreba je bila, da sva dovolj hitro v Kopru oziroma v Izoli. Zamisel, da bi si poiskala stanovanje v Trstu, sva dobila od prijatelja. Bilo naju je tudi malo strah: žena je Štajerka in ni govorila italijanščine, tako kot niti najina takrat tri leta stara hčerka.

Kje ste našli stanovanje?

V Naselju sv. Sergija. Hecno, pristali smo le nekaj blokov stran od prijatelja, ki je dal idejo, da bi se preselili v Trst.

Kdaj je bilo to?

Leta 2019.

Ne obžalujete, da ste hčerko vpisali v slovensko šolo v Italiji?

Morda bi si želel nekaj več ambicioznosti na področju ekstra dejavnosti, ampak v glavnem sem zadovoljen. Je pa odločitev, da hčerka šolo obiskuje tukaj, pomembna tudi za to, da ohranimo integracijo. Naša situacija je malo shizofrena, ker žena in jaz delava v Sloveniji. Krog, ki sva ga tukaj spoznala, je zato vezan predvsem na šolo in zunanje dejavnosti, kot so otroški pevski zbor, gledališka šola ... Zato je pomembno, da je hčerka tu v šoli, da smo tako lahko vpeti v ta prostor.

Mnogi Slovenci v Italiji bodo rekli, da so jezikovno in narodno bolj zavedni od Ljubljančanov, ki gredo »doga vokat«. Opažate to domnevno zavednost?

Še premalo živim tu, da bi lahko odgovoril na to vprašanje. A verjetno ni bistvene razlike. V Ljubljani se teh angleških izposojenk niti ne zavedajo, enako kot se tu nekateri ne zavedajo italijanskih izposojenk. Pride spontano. Morda je razlika samo ta, da so v Ljubljani določene skupine, ki sem jim zdi »kul«, da rečejo »kul«. Sem pa opazil, da se tu slovenska identiteta – čeprav so ljudje zelo različni – presenetljivo goji tudi v povezavi z drugo svetovno vojno, vsaj pri Domju. Nikoli se ne bi mislil, da bo moja hči pela pri partizanskem spomeniku Šivala je deklica zvezdo (se zasmeje).

Tone Partljič je pred leti ocenil, da so v zamejstvu tovrstne svečanosti bolje obiskane in doživete, v Sloveniji pa naj bi se vsega tega spominjanja v času Jugoslavije prenajedli. Bi se strinjali?

Po mojem je tudi drug razlog. V Sloveniji smo želeli kar naenkrat biti nekaj drugega od tistega, kar smo bili.

Je ta radikalen rez s preteklostjo zgrešen?

Je, pa ne zaradi preteklosti, ampak zaradi razkazovanja snobovskega, neoliberalnega dojemanja sveta. Slovenci bodo celotno premoženje porabili za to, da se bodo pokazali v lepem avtu in kupili stanovanje. A mnogi živijo v pomanjkanju.

Je v takem svetu ustvarjanje poezije še smiselno ali neke vrste Sizifov trud?

V zadnjih letih se vse bolj nagiba k temu, da je Sizifov trud, ki pa je vseeno potreben. Poezija je ena zadnjih barikad. S pisanjem ne bomo kaj dosti spremenili, tega se bolj ali manj vsi zavedamo, ampak to je to, kar znamo.

Več v današnjem (nedeljskem) Primorskem dnevniku.