V nemških nacističnih taboriščih so se zgodili tudi malo znani upori, ki so jih stražarji in esesovci zatrli v krvi. Knjižna priloga Robinson dnevnika La Repubblica ob današnjem dnevu spomina na holokavst objavlja zgodbo Nicoloja Sagija, doma na Reki, ki je bil oktobra 1944 med udeleženci vstaje v Auschwitz-Birkenau. Sagi, po rodu jud, se je rodil na Madžarskem leta 1896, prebival je na Reki, od koder so ga marca 1943 deportirali v tržaško Rižarno, nato pa skupaj z materjo ter sinom Luigijem v Auschwitz. Za Sagijevo ženo so nacisti ugotovili, da je arijskega porekla in je zato ostala v Rižarni, kjer je dočakala konec vojne.
Nicolò Sagi je bil član skupine Sonderkommando, ki se je uprla nacističnim rabljem, bil je tisti, ki je zanetil upor tako, da je s kladivom udaril esesovca. Vstaja se je slabo končala. Stražarji so takoj pobili vse upornike (466 deportirancev), nekaterim je sicer uspelo zbežati iz lagerja in se porazgubiti po bližnjih poljih, a so jih kmalu zajeli in postrelili. Zgodovinar Marcello Pezzetti v članku z naslovom Upor proti zlu piše, da niso ugotovili kako je umrl Sagi, bil pa je nedvomno pogumen človek, pravi heroj. Njegov sin Luigi (Nicolojeva mama je umrla v lagerju) je dočakal osvoboditev Auschwitza 27. januarja 1945 s strani sovjetskih vojakov, a ni nikoli prebolel svoje bridke preizkušnje. Kot Primo Levi je vseskozi živel z občutkom krivde, da je preživel te strahote, drugi pa ne, je zapisal Pezzetti.