Statut je delavkam in delavcem priznal dostojanstvo

Danes poteka 50 let od tistega 20. maja 1970, ko je t. i. statut delavcev v Italiji postal zakon, ki je postal eden od najpomembnejših mejnikov na področju zagotavljanja pravic zaposlenih, predvsem pa je priznal dostojanstvo delavk in delavcev. Na to v pogovoru za Primorski dnevnik opozarja sindikalist CGIL Renato Kneipp.

Kakšen pomen je imelo sprejetje statuta delavcev pred petdesetimi leti?

To je bil končni rezultat dolgoletnega boja delavk in delavcev, ki se je udejanjil z odobritvijo tega zakona, ki še danes ščiti njihove pravice in dostojanstvo. Čeprav še vedno razlikuje med tistimi, ki so zaposleni v podjetjih s preko ali manj kot petnajst uslužbencev, je bil vseeno velik korak do priznanja, da tudi na delovnem mestu mora prevladati to, kar predvideva naša ustava, kot prvo demokracija ter priznanje pravic delavcev in delavk.

Če bi morali izbirati med točkami oz. dosežki statuta, kateri je bil po Vašem mnenju največji? Omenili ste že demokracijo.

Da, demokracija je pri tem pomenila tudi, da so lahko delavke in delavci izvolili lastne predstavnike, ki so potem v podjetjih imeli glavno besedo v soočanju z delodajalcem. Torej, da se demokracija ni ustavila pred vrati delovnih mest, tovarn in uradov, ampak je končno prestopila ta prag in dala možnost tem osebam, da so dosegle svoje dostojanstvo. Do takrat je bilo to delno priznano, kjer je bil delavski razred močan in sindikalno vpliven, ampak v dobršnem delu delovnih mest tega še ni bilo. To je bil prvi od takih velikih dosežkov, ki so jih takrat naši očetje dosegli. Sočasno sem tudi mnenja, da se je takrat uresničil del tistega, kar predvideva naša republiška ustava, da je treba priznati vsem enakopravnost tudi v odnosih med raznimi socialnimi partnerji.

Več v današnjem (sredinem) Primorskem dnevniku. Ob 75-letnici našega dnevnika vam ponujamo posebno ugodno naročnino: tiskana izdaja za 99 evrov, digitalna izdaja pa za 75 evrov.