Slovenija je z državniško držo vseskozi spremljala parlamentarni postopek zaščitnega zakona za slovensko manjšino. Njena diplomatska akcija je bila odločna in hkrati premišljena, nobenih zdrsov, polemičnih ostrin in »udarjanja po mizi«, ampak stalno dopovedovanje Italiji, da zaščita ne zadeva le manjšino, temveč tudi odnose med sosednjima državama. Slovensko politiko in diplomacijo sta vodili potrpežljivost in vztrajnost, ki sta se na koncu dobro obrestovali.
V času sprejemanja zaščite je bil predsednik Milan Kučan, z izjemo kratkega obdobja vladanja Andreja Bajuka, je bil v tistem času predsednik vlade Janez Drnovšek, zunanjo politiko je takrat vodil Dimitrij Rupel, pred njim Boris Frlec, v Bajukovi desnosredinski vladi pa je bil zunanji minister Lojze Peterle. Slovenijo je v Rimu zastopal veleposlanik Peter Bekeš, pooblaščeni minister na veleposlaništvu je bil Jože Šušmelj, nekdanji generalni konzul v Trstu. Šušmelj je najbrž človek, ki v Sloveniji najboljše pozna zaščitni zakon, njegovo težavno rojevanje in vsa ozadja, ki segajo v čas takoj po podpisu Osimskega sporazuma.
Za zaščitni zakon je kot državni sekretar na zunanjem ministrstvu veliko naredil Franco Juri, pripadnik italijanske manjšine v Istri, ki je v času parlamentarnih in političnih debat o zaščiti deloval tudi kot osebni odposlanec predsednika vlade Drnovška. Juriju je pri tem pomagalo zelo dobro poznavanje italijanske politike.