Slovenija priznala istrobeneščino

V Register nesnovne kulturne dediščine Slovenije je odslej vpisana tudi istrobeneščina. Gre za italijanski narečni govor, ki ga pri sporazumevanju uporabljajo pripadniki italijanske narodne skupnosti v priobalnih mestih slovenske Istre (Koper, Izola, Piran in Ankaran) in njihovih neposrednih zaledjih. Do danes ohranjene posebnosti posameznih istrskobeneških različic je mogoče slišati iz ust starejših govorcev in se ohranjajo predvsem v domačem krogu in med sogovorniki iz istega kraja ter se največkrat prenašajo s starejših na mlajše generacije. V pogovorih z drugimi pripadniki italijanske narodne skupnosti, izvzemši nebeneško govoreče Italijane, pa uporabljajo splošnejšo različico istrskobeneškega narečja.

Začetek jezikovnega »benečanjenja« Istre se navadno postavlja v 14. stoletje. V obdobju 14. in 15. stoletja so namreč viri v ljudskem jeziku (tj. ki niso v latinščini) pisani v beneški italijanščini. Najstarejše besedilo v istrskobeneškem narečju v slovenski Istri je najverjetneje Mariegola (statut) bratovščine svetega Antona iz 14. stoletja.

Veliko zaslugo za vpis tega narečja v slovenski register ima istrska jezikoslovka Suzana Todorović, za vpis se je veliko trudila tudi Italijanska unija, uradna pobudnica postopka, ki je svoje zadovoljstvo nad dosežkom izrazila na današnji novinarski konferenci v Kopru. Na njej sta sodelovala Suzana Todorović in Maurizio Tremul.