»Slovenci ne ločujejo pripadnikov manjšin od izseljencev«

Državni sekretar v Uradu za Slovence v zamejstvu in po svetu Dejan Valentinčič je doma iz Deskel v Soški dolini, tako da mu je slovenska narodna skupnost že geografsko blizu in ima z njo veliko stikov. Ne le z Goriško, ki je tako rekoč del njegovega življenjskega prostora, ampak tudi z Benečijo, saj je nona izvirala iz Liškega Kolovrata. Posebej se je znanstveno ukvarjal z Rezijo, Kanalska dolina pa je pogosta destinacija njegovih izletov. Pogovor z njim je iz znanih razlogov nastal »na daljavo«.

Vi ste raziskovalec in predavatelj, kako to, da ste sprejeli funkcijo državnega sekretarja v Uradu za Slovence v zamejstvu in po svetu?

Res je, prvi del svoje profesionalne kariere sem preživel kot predavatelj in raziskovalec. Osrednja tema mojega raziskovanja pa so bili prav Slovenci izven meja matične domovine – pravni položaj slovenskih manjšin v sosednjih državah, kako se skupnosti spreminjajo skozi čas in kakšni so obeti za prihodnost.

In potem se je očitno ustvarila priložnost za delo v Uradu?

In kot se rado zgodi, so me kmalu pocukali za rokav in povabili naj te svoje ideje preizkusim v praksi. Pretekli dve leti sem že preživel na Uradu, kot svetovalec v kabinetu dveh ministrov, Gorazda Žmavca in Petra Česnika, ob tem pa ohranjal dopolnilno zaposlitev v raziskovalnih in pedagoških vodah. Vabilo, da bi postal državni sekretar me je zelo presenetilo, a sem ga počaščen sprejel.

Kakšen vtis ste si ustvarili o Slovencih v Italiji?

Pogosto ponavljam stavek, ki mi ga je pred nekaj leti izrekel en visokošolski profesor s Tržaškega: »Narodna zavest na splošno nekoliko upada, a še vedno imam v vsaki generaciji nekaj učencev, ki so kot tigrovci«.

In kako si razlagate to ugotovitev?

Slovenci v Italiji ste skupnost z nadpovprečno narodno zavestjo, veliko društveno aktivnostjo in življenjsko močjo v sebi. Predvsem pa pristni. Obiskal sem že veliko evropskih manjšin, zato si z vso odgovornostjo upam reči, da ni veliko manjšinskih narodnih skupnosti na naši celini, ki bi imele tako solidno podstat za prihodnost.

Ste tudi avtor monografije o Reziji. Kako ocenjujete položaj v dolini pod Kaninom v luči "večnih" debat o izvoru tamkajšnjega narečja?

Tukaj je potrebno ločiti dva vidika. Jezikovno gledano ni nobenega dvoma, rezijanščina je slovensko narečje. To je znanstveno dejstvo. Kako se ljudje etnično identificirajo pa je druga stvar.

Kaj to pomeni?

To ni vprašanje objektivnih znanstvenih dejstev, ampak subjektivnih občutij posameznika in (narečne) skupnosti. Italija v svojih zakonih govori o jezikovnih manjšinah. To je v primeru v Rezije in drugih jezikovno-identitetno »problematičnih« skupnosti govorcev slovenskega jezika v Videmski pokrajini dobro. A posebej želim izpostaviti še nekaj: če jezikovna manjšina izgubi jezik, te manjšine ni več. Rezija ni edino območje slovenske poselitve, ki ga pesti jezikovna asimilacija.

Kako ocenjujete odnos krajevnih dejavnikov, v prvi vrsti občine, do rezijanščine?

Zelo me veseli dejstvo, da je občina Rezija pred slabim letom dobila upravo, ki dopušča, da se vsakdo lahko identificira tako, kot želi, in mirno živi svojo identiteto. S tem lažjim dihanjem vidim potencial za novo renesanso v dolini. Pred nekaj dnevi mi je kolegica poslal fotografijo urnikov trgovin v Reziji v času pandemije koronavirusa.

In kako izgledajo ti urniki?

Letak je napisan v rezijanskem narečju. Resda v nesistematičnem »Chinesejevem« pravopisu, ne v znanstvenem, a vendarle je to lahko zgled za celotno Videmsko pokrajino glede pojavljanja slovenskega narečja v javnosti. Za vsa območja, kjer živimo Slovenci sem prepričan v eno stvar: slovenščina bo preživela le, če bo preživela tudi v javnosti. Seveda pa situacije v Reziji nikakor ne želim idealizirati.

In kako vidite prihodnost Rezije?

Domačine čaka še veliko dela, da svoj položaj premislijo. Zagotovo bi bila zelo pomembna uvedba dvojezične šole, ne le zaradi jezika, ampak tudi za ohranjanje mladih na tem gorskem predelu. Odločitev Rezijanov samih bo torej morala biti, ali bolj ljubijo svoj jezik in kulturo, ali bolj sovražijo domnevno grožnjo Slovenije.

Mislite, da Slovenija dovolj dobro skrbi za manjšine v sosednjih državah in kaj bi lahko še naredila za utrditev odnosov z njimi?

Zagotovo so zamejci ves čas del »slovenske politične orbite«. Po mojem osebnem mnenju prepogosto le kot postranska zadeva, želim si, da bi se to izboljšalo. Naj navedem le en takšen primer. Poznavanje zamejstva v matici je še vedno zelo skromno. Večkrat povem anekdoto, ki žal ni anekdota.

In kakšna je ta anekdota?

Če v Googlov iskalnik vpišemo kombinacijo »urad za zamejce«, se nam kot najpogosteje iskana kombinacija ponudi »urad za zamejce po svetu«. Večina ljudi v Sloveniji torej očitno ne loči med zamejstvom in izseljenstvom. Želim si, da bi v teh dveh letih, ki so pred nami, naredili premik na tem področju. Upam, da bodo tudi ostali resorji z naklonjenostjo sprejeli ideje po večji vključitvi tematike v šolske programe in v medije.

In kaj bi lahko Slovenci v Italiji naredili za matično državo?

Za domovino naredijo veliko tudi s tem, da ne izgubijo zavedanja, da so Slovenci, da ohranjajo, širijo in razvijajo jezik, kulturo ter gojijo navezavo na Slovenijo. S tem se ohranja naš tisočletni poselitveni prostor, zgodovina naših prednikov. Hkrati pa je to za sodobno Slovenijo vstopno okno v italijanski in tudi širši romanski svet.

To se lepo sliši, v resnici pa žal ni vedno tako. Kaj pravite k temu?

Ponujam vam konkretno prispodobo: kaj ni čudovito, da imajo osrednjeslovenski mediji možnost (koliko jo izkoristijo je drugo vprašanje) novice o situaciji v Lombardiji v trenutni pandemiji povzemati iz slovenskih medijev v Italiji? Torej tistih, ki ta prostor živijo in razumejo. Namesto povzemati novice iz globalnih medijev v angleškem jeziku in preko tega italijanski prostor interpretirati preko tuje, anglosaške optike.

Kako deluje Urad v času koronavirusa?

Zelo intenzivno. Na Uradu smo sicer fizično prisotni le ministrica, tajnica in jaz, ostali sodelavci delajo od doma, a dela ne zmanjka. Veliko Slovencev se je v času pandemije zataknilo na raznih koncih sveta, mnogi imajo težave s sredstvi za preživetje. Poleg tega organiziramo pomoč Sloveniji s strani rojakov iz vsega sveta, ki imajo koristna (medicinska) znanja in povezave do dobaviteljev zdravstvene opreme. Odziv je res neverjeten. Tudi na tem mestu bi se rad vsem zahvalil za vso podporo in pripravljenost pomagati.

Kako pa preživljate prosti čas v teh izrednih razmerah?

Konci tedna so bolj mirni. Preživljam jih na domači majhni kmetiji, kjer na poljih sejem prve poljščine, pripravljam travnike preden začne rasti trava, občudujem cvetoče sadje itd. Ta dva dni v tednu zame koronavirusa ni.