Rusija ne bo gledala križem rok

V zadnjem mesecu so Evropska unija, ZDA in še nekatere druge države proti Rusiji uvedle celo vrsto sankcij, ki so že prizadele rusko gospodarstvo in interese. Naivno in iluzorno pa je bilo pričakovati, da bo Kremelj ostal križem rok. Zakaj pa bi? Ali ne bi bilo zelo nenavadno, ko bi Vladimir Putin zgolj pasivno gledal, kako zahodne države, in z njimi Ukrajina, pridobivajo na moči v vojaški operaciji, s katero želi Moskva obračunati z grožnjo, ki ji preti v njeni zahodni sosedi? Ruska stran Natu ni nameravala ostati dolžna, zato je odreagirala. Po prvih, v bistvu zgolj opozorilnih ukrepih, ki so povzročili v glavnem veliko skrbi, je ruski predsednik udaril po mizi in določil, da bo odslej plin prodajal v zameno za rublje (sicer v okviru bančnega trika, v katerem ima glavno vlogo banka Gazprombank). Odločitev je bila za evropske voditelje kaplja čez rob – »nesprejemljiva odločitev« – vendar z njo je Putin spomnil, kdo ima večjo moč na področju energetike.

Konec koncev je bil tudi on mnenja, da so sankcije zoper Rusijo nesprejemljive, a ostale to ni niti malo ganilo. Še več, odločil se je, da bo prehitel naslednji paket omejitev, o katerem so se ta teden pogovarjale države članice Nata, in tako na seznam oseb, ki nimajo dovoljenja za vstop v Rusijo, dodal še vodilne politike Evropske unije in držav članic. Imena sicer še niso javna, znano pa je, da zadevajo vodstvo EU, evropske komisarje, vodje vojaških struktur in večino članov Evropskega parlamenta, ki »spodbujajo protirusko politiko«. Nezaželeni bodo kmalu tudi drugi višji predstavniki, javne osebnosti in zaposleni v medijih, ki so »odgovorni za širjenje rusofobije«.

Ti meni, jaz tebi – tako bi lahko opisali nastalo situacijo, ki se lahko hitro spremeni v začaran krog, iz katerega bomo težko prišli, sploh v času kroničnega zaostrovanja razmer in inflaciji brezkompromisnih predlogov. Eden je na primer pobuda tiskovnega predstavnika Kremlja Dmitrija Peskova, naj Rusija začne prodajati v rubljih še druge ogljikovodike in surovine. Zagotovo še najbolj pogumen pa je predlog nekdanjega ruskega predsednika Dmitrija Medvedjeva. Ta je Rusijo pozval, naj kar opusti trgovino z zahodnimi državami oziroma natančneje, naj preneha z izvozom v »neprijazne države«. Ta ukrep bi lahko imel podobne učinke kot plačevanje plina z rublji, saj je Rusija zelo pomembna proizvajalka žita in največja izvoznica pšenice na svetu. Svoje pridelke in izdelke bi prodajali le prijateljskim trgom, in sicer v zameno za rublje ali njihove nacionalne valute. »Saj ima Rusija veliko prijateljev zunaj Evrope in Severne Amerike,« je dodal Medvedjev, ki je najbrž vsaj čez palec tudi izračunal, od kod bi rusko gospodarstvo pridobilo milijarde, ki so mu jih doslej pošiljale evropske države.

V tem trenutku so zgoraj omenjene možnosti zgolj teorija in fantazija, ker pa se je v zadnjem poldrugem mesecu zgodilo marsikaj, kar smo zgolj trenutek prej ocenjevali celo kot nemogoče, bi bilo smiselno, da bi pri snovanju sankcij razmislili tudi o protisankcijah, ki nas lahko nazaj udarijo po avstralsko, se pravi kot bumerang.