Previdno z izrazom genocid

Komuniciranje je pomemben del vojaške (in tudi politične) strategije. Posredovana sporočila morajo biti jasna in močna, ciljno javnost morajo doseči neposredno, zato zelo pogosto zaigrajo tudi na čustvene strune, ki odprejo pot do globin človekove identitete, torej do bistva njegove bíti in čutenja. Religija, družina (zlasti v kombinaciji mati-otrok), domovina, jezik, narod ... to so primeri izrazov, okoli katerih se plete uspešna vojna komunikacija, ko pa sporočevalec nagovarja večje skupnosti ljudi, je treba poseči še po skupnih vrednotah in bolečih zgodovinskih spominih, ki predstavljajo simbolni trenutek, memorijo, ki skupnost navdihuje in združuje.

V primeru vojne v Ukrajini vodi že zgolj hitra analiza naracije dogodkov in njihovih razlogov do zaključka, da obe strani uporabljata jasno in vnaprej določeno retoriko, katere namen je povzročanje čustvenih reakcij v vrstah notranjih in zunanjih podpornikov. Taktika uporabe izrazov, ki vzbujajo skrb, strah in ogorčenje, je prisotna že ves čas. Slišali smo tako primerjave z nacizmom in Hitlerjem, večkrat je bila omenjena nova svetovna vojna, ukrajinski predsednik Volodimir Zelenski je med govorom izraelskim poslancem rusko invazijo primerjal celo s holokavstom, vendar je šel predaleč. Z omembo načrta dokončne rešitve judovskega vprašanja, ki ga je izvajal Tretji rajh, se je dotaknil rane, ki je izključno judovska, zato se je iz nerodnega položaja nekako rešil z uvedbo drugega, bolj sprejemljivega in enako močnega izraza, ki se je v pravnem svetu uveljavil v času Nürnberških procesov. Poboje civilistov v Buči (in nato še v Borodjanki, Hostomelu in Irpinu) je označil za genocid, ki povsod po svetu prikliče v spomin množična grobišča velikega števila ubitih civilistov.

Zadeva je šla še veliko dlje: ukrajinski parlament je sprejel resolucijo, v kateri je Rusijo označil za teroristično državo, njena dejanja pa za genocid. Kmalu za tem je tudi predsednik ZDA Joe Biden dejal, da je ruska vojna proti Ukrajini genocid, kar je ves svet slišal in nekajkrat ponovil. Nihče pa ni namenil dovolj pozornosti drobni Bidnovi misli, ki je najbrž služila tudi kot popravek na hudo obtožbo, in sicer, da se mu zdi, da gre za genocid, a da bodo zadevo proučili pravniki. Ravno tu tiči srž problematičnosti zlorabe izrazov. Francoski predsednik Emmanuel Macron, nemški kancler Olaf Scholz, britanski premier Boris Johnson in včeraj tudi italijanski zunanji minister Luigi di Maio so zato ravnali pravilno, ko na veliko razočaranje Kijeva niso želeli uporabiti izraza genocid. O tovrstnem vojnem zločinu namreč sodijo mednarodni in neodvisni strokovnjaki ter organi, kot na primer Mednarodno kazensko sodišče, ne pa vpletene strani le nekaj dni po srhljivih odkritjih množic trupel.

Nihče ne dvomi, da so se v Ukrajini zgodili vojni zločini in najbrž tudi zločini proti človeštvu, zagotovo je prišlo do ubojev in pobojev, kršeno je bilo mednarodno in vojaško pravo, obe strani sta krivi za marsikaj, čeprav si ves čas podajata žogo odgovornosti. Ne vemo, kaj se je točno zgodilo v Buči, možno je, da so za smrt civilistov odgovorni ruski vojaki, vendar če to drži, še ne pomeni, da je šlo za genocid – sistematično uničevanje Ukrajincev.