»Slovensko sem spet začel govoriti na fakulteti za tolmače in prevajalce«

Toliko zanimivega je pri Tržačanu Marcu Dorigu, da se težko odločiš, kaj bi pri njem izpostavil. Recimo jezik: lepa, čista slovenščina, čeprav se je ni učil v šoli. Ali prednike: praded je bil rokoborec Adalbert Taučer, Adalbertov brat pa znani učitelj Ljudevit (Ludvik).

A iztočnica za pogovor je bila njegova doktorska disertacija, za katero je letos v Šanghaju prejel nagrado svetovne zveze fakultet za tolmače in prevajalce (CIUTI). Nato je v Ljubljani, kjer je bil nekaj let asistent na Filozofski fakulteti, prejel še nagrado Urada za Slovence v zamejstvu in po svetu. Proučil je sociolingvistični okvir in vlogo tolmačev v italijanskih fašističnih koncentracijskih taboriščih za jugoslovanske civiliste.

Kdaj ste rojeni?

Četrtega oktobra 1993.

Osedemdeset let po Borisu Pahorju, ki pa ste ga vseeno uspeli intervjuvati v okviru svoje doktorske disertacije. Kdaj je bilo to?

Nekaj tednov pred zaprtjem zaradi korone, 18. februarja 2020.

Izkoristili ste zadnji možni trenutek.

Da, verjetno. V doktorski disertaciji sem se ukvarjal s koncentracijskimi taborišči za jugoslovanske civiliste. Razmere v njih so bile hude. Boris Pahor je bil sicer prevajalec v taborišču za vojne ujetnike ob Gardskem jezeru, kjer so bile razmere boljše. A vseeno me je zanimala njegova vloga tolmača, ker sem pisal ravno o tolmačih v taboriščih.

Spisali ste 250 strani. Katere so glavne ugotovitve?

V taboriščih za jugoslovanske civiliste ni bilo prisilnega dela, kar je bilo hkrati dobro in slabo. Interniranci niso imeli kaj početi, zato so veliko razmišljali, kar je bila v tistih okoliščinah slaba psihološka plat. Veliko prostega časa so imeli tudi za delitve. Delili so se med Slovence in Hrvate, katoličane in neverne, meščane in podeželane ... Zanimivo pa je, da nisem zasledil jugoslovanske identitete, niti med komunisti. Mnoge verne ljudi so izpustili, ker so župniki garantirali zanje, da se bodo vključili v protikomunistično milico MVAC – seveda se niso vsi. Zato so na koncu v taboriščih ostali večinoma komunisti, a niti ti se niso opredeljali kot Jugoslovani. Tudi na Rabu je bil ob osvoboditvi taborišča objavljen razglas, v katerem je pisalo »bratje Slovenci«.

V vašem delu je zanimiv tudi del, ki se nanaša na taboriščni žargon.

Da. Ljudi so premeščali iz enega taborišča v drugo, zato je žargon postal univerzalen. Spontano so nastali nekateri zanimivi izrazi. Črnemu trgu znotraj taborišča so rekli Karlovac, to pa zato, ker so Dolenjci menda ob nedeljah hodili kupovat v Karlovac. Makaroni v juhi so postali podmornice ali strahovi, ker jih je bilo malo, so bili skriti, prekuhani in bledi. Zanimivo je bilo tudi poimenovanje krajev. Glavni prostor na Rabu je bil Trg lakote, če pa si rekel, da je nekdo odšel v peti sektor, je to pomenilo, da je umrl. Umirajočim pa so pravili živi okostnjaki.

Kljub razmeram je zaznati ironijo ...

Da, zabavali so se, kolikor je bilo možno. Čas so si morali zapolniti, zato so imeli razne aktivnosti, peli so, molili rožni venec, pisali ilegalne časopise, imeli so lagersko univerzo ... V Gonarsu jo je ustanovil ravno brat mojega pranonota.

Drži, da je vaš praded Adalbert Taučer leta 1935 na evropskem prvenstvu v Bruslju osvojil bronasto kolajno in nato zaradi poškodbe moral odpovedati nastop na olimpijskih igrah v Berlinu?

Ja, tako je prav.

Kaj še veste o njem?

Po poklicu je bil gasilec. Za politiko se ni preveč zanimal, ni bil intelektualec. V prostem času je bil vinogradnik.

Kje je imel trte, pri Lajnarjih nad Rojanom?

Da, celo življenje je živel pri Lajnarjih. Zaradi športa, glede na to da je tekmoval za Italijo, si je moral priimek zamenjati v italijansko zvečeno obliko Tauceri.

Je govoril slovensko?

Da. Moja nona mi je pripovedovala, da ko je bil star, je pel avstrijsko himno v slovenščini. Doma pa je imel fotografijo Franca Jožefa.

Je bil avstronostalgik?

Da. Zaradi športa se je sicer srečal z Mussolinijem, ne vem točno ob kakšni priložnosti. Športniki so bili pač pomembni za režim. Ko pa se je začela druga svetovna vojna, so ga poslali v Bazilikato na jug Italije v posebne bataljone. To je bila navidez vojska, a dejansko je šlo za prisilno delo.

Je bil za fašistični režim sumljiv?

Da, verjetno so sumili, da bi lahko postal partizan. Zaradi brata Ludvika, verjetno.

Kdaj je brat zbežal čez mejo?

Ludvik je bil bil do leta 1922 učitelj v slovenski šoli v Trstu, a so ga odslovili. Novo delovno mesto si je našel v Ilirski Bistrici, kjer pa je leta 1926 od znanca v policiji ali v sodstvu izvedel, da ga nameravajo zapreti za tri leta. Zato je z nekaj prijatelji zbežal v Jugoslavijo čez Snežnik. Živel je Borovnici med Logatcem in Ljubljano, ob italijanski okupaciji pa so ga izsledili. Ker je bil intelektualec, socialist in še prebežnik, so ga poslali v taborišče Gonars. Po osvoboditvi je imel kar pomembno nalogo, povezano s šolstvom, v narodnoosvobodilnem odboru.

Kdaj se je v vaši družini izgubila slovenščina?

Nona, Adalbertova hči, je bila rojena leta 1932. Moj oče, njen sin, se je rodil v šestdesetih letih. Takrat so živeli v mestu, nono ni govoril slovensko, v mestu to niti ni bilo zaželeno. Zato moj oče se ni naučil slovenščine, čeprav jo pasivno vse boljše razume.

To se pravi, da vaša nona ni prenesla slovenščine na vašega očeta?

Tako. Moji starši ne govorijo slovensko, a so me vseeno vpisali v slovenski vrtec. A iz praktičnih razlogov sem obiskoval italijanske šole in začel spet govoriti slovensko na fakulteti za prevajalce in tolmače, se pravi v Narodnem domu.

Ste se slovenščine začeli učiti zaradi korenin?

En del moje identitete je slovenščina. Zdelo se mi je, da bom s slovenščino bolje razumel sebe in svojo identiteto. A da bom tudi bolje spoznal mesto, v katerem živim. Ljudje, ki ne govorijo slovensko, enega dela Trsta ne morejo spoznati.

Več v današnjem (nedeljskem) Primorskem dnevniku.