Partizane vsakič počastijo s 35 prehojenimi kilometri

»Če je narod ogrožen, je odpor nujen,« je med drugim v nedeljo ob 81. obletnici dražgoške bitke dejal glavni govornik, državnozborski poslanec Gibanja Svoboda Borut Sajovic. Letošnjo tradicionalno spominsko slovesnost v Dražgošah je spremljal tudi zgoraj podpisani novinar Primorskega dnevnika, ki se je po zaslugi priložnosti, ki jo vsako leto (razen zadnjih dveh zaradi pandemije) ponuja Slovensko planinsko društvo Gorica (SPDG), udeležil 44. pohoda Po poti Cankarjevega bataljona v Dražgoše. Enkratna nočna izkušnja je navdihnila to reportažo.

Bolj toplo in manj pohodnikov

Pohod se je za štiričlansko goriško delegacijo SPDG v bistvu začel že v soboto ob 20. uri z zbirališčem v Štandrežu. Ob 22. uri je planince čakal avtobus v Škofji Loki, ki je pohodnike peljal na »zadnjo avtobusom dostopno izhodiščno točko« na Logu v Poljanski dolini. Od tod se je kakih 50 pohodnikov peš odpravilo do pravega startnega mesta, in sicer do brunarice na Polhovcu, kjer so ob 00.30 spet startali skupaj s približno 40 osebami, ki so si z zasebnim prevozom prihranili približno poldrugo uro in 500 »višincev« hoje.

Letošnja lokacija zbora in odhoda je bila spremenjena v primerjavi s preteklostjo, kar je npr. zmedlo več planincev. To nam je zaupala briška skupinica pohodnikov, ki so se znašli na »tradicionalnem« prizorišču in so se tako ostalim pridružili šele na polovici pohoda, okoli 4. ure ponoči. Po njihovih besedah je zaradi slabe komunikacije organizatorjev več ljudi »zgrešilo« izhodišče in se nato odpovedalo pohodu. To je tudi vplivalo na relativno nizko število pohodnikov, saj jih je bilo letos okoli 90, kar je po besedah članov SPDG, ki so kljub mladim letom že »veterani« tega nočnega pohoda (in njegove »variante« oziroma pohoda čez Ratitovec), bistveno manj kot pred leti, ko je bilo tudi po več sto »nočnih planincev«. Tudi Tržačanov in Goričanov je bilo manj kot ponavadi, saj smo tako med pohodom kot na prizorišču v Dražgošah opazili malo »domačih« obrazov, na nižje število »zamejcev« so nas opozorili tudi organizatorji na Polhovcu.

Nižje število udeležencev pohoda v primerjavi s preteklostjo lahko tolmačimo tudi kot znak časov, saj so mladi manj navezani na tovrstne spominske prireditve, čeprav je bilo število ljudi- predvsem starejših generacij - na proslavi v Dražgošah visoko. Nekaj pohodnikov pa je najbrž zmanjkalo, ker zahteva trasa zelo dobro fizično pripravljenost, saj ni primerna za vsakogar, čeprav so pohod tudi letos uspešno opravili tako zelo mladi kot bolj priletni planinci, kar znova potrjuje, da so Slovenci zelo športen - in vztrajen - narod. »Bil sem v težavah, a ko sem pomislil, kaj so morali pretrpeti partizani, sem bil še bolj motiviran, da nadaljujem,« je opisal pohodnik.

Če smo na letošnjem pohodu potrebovali še eno potrdilo o drugem pojavu, ki ga doživljamo, smo ga prav tako dobili, in sicer segrevanje ozračja zaradi podnebnih sprememb. Med pohodom sploh nismo naleteli na sneg oz. led, ki je značilen za ta čas v teh krajih, na splošno pa je bilo tudi v nočnih urah relativno toplo, saj je bila temperatura okoli ničle. Za primerjavo naj navedemo, da ko se je januarja 1942 Cankarjev bataljon v Dražgošah uprl Nemcem, je termometer kazal -30° Celzija.

Ne glede na visoke temperature je pohod zahteven, saj predvideva kar štiri vzpone, skupno pa so planinci v približno 9 urah in 15 minutah efektivne hoje prehodili 35 kilometrov ter premagali 1750 metrov višinske razlike, tako da res pohvala organizatorjem in pohodnikom, ki se vsako leto na ta način poklonijo junaškim partizanom - ne samo tistim v Dražgošah.

V Trstu fašizem že 20 let prej

Ob koncu trase so bili pohodniki - poleg s pasuljem in s čajem - nagrajeni tudi s slovesnostjo, na kateri so bili med drugimi predsednica Nataša Pirc Musar, predsednica DZ Urška Klakočar Zupančič, predsednik državnega sveta Marko Lotrič, ministra za kulturo in delo Asta Vrečko in Luka Mesec ter prvi slovenski predsednik Milan Kučan, ki je bil deležen najglasnejših aplavzov. Govornik Borut Sajovic je še izpostavil, da so Dražgoše simbol upora, odpora, tragedije in zvestobe domovini. V začetku govora, v katerem se je nato dotaknil tudi številnih aktualnih tem, se je med drugim spomnil nabrežinskega pesnika Iga Grudna in opozoril navzoče, da so v Trstu grozote fašizma spoznali že dvajset let pred Dražgošami.

Pred 81 leti umrlo 41 domačinov in 9 partizanov

Pred 81 leti se je po vojaških gverilskih uspehih preganjan in na smrt obsojen Cankarjev bataljon ustavil v Dražgošah ter se uprl mnogo številčnejšim nemškim vojakom. Partizani so zdržali tri dni, od 9. do 11. januarja 1942, nato so se z delom domačinov umaknili na Jelovico. »Pogumen odpor šibkih je vlil novega upanja v borbi za svobodo, ne le na Slovenskem, temveč tudi širše po Evropi,» je na slovesnosti dejal govornik Borut Sajovic.

Dražgoše, kjer je umrlo devet partizanov in 41 domačinov, se umeščajo v skupino krajev, ki so doživeli podobno tragično usodo. To so češke Lidice, italijanski Marzabotto, hrvaška Lipa in francoski Oradour sur Glane.