Obrnili so se na ZN, češ da jih Italija ne ščiti

Združenje Identità e Tutela Val Resia, ki si, kot trdijo, prizadeva za »zaščito rezijanske kulturne identitete in dediščine« – a nikakor ne pod okriljem ukrepov za zaščito slovenske kulture, jezika oz. narečij, v katerih se ne prepoznavajo – se je pred časom pritožila na Organizacijo Združenih narodov, češ da jih italijanska država ne ščiti. Za to so se odločili potem, ko vse njihove dosedanje pobude pri italijanskih oblasteh niso obrodile želenih sadov, med katerimi je predvsem zahteva po vključitvi rezijanščine v seznam zgodovinsko prisotnih jezikovnih manjšin, ki je naveden v državnem zakonu za njihovo zaščito (št. 482 iz leta 1999).

Posebni poročevalci ZN – Alexandra Xanthaki za področje kulturnih pravic , Farida Shaheed za pravico do izobraževanja in nekdanji posebni poročevalec za manjšinska vprašanja Fernand de Varennes (novembra lani ga je nasledil Nicolas Levrat) – so po prejemu pritožbe združenja Identità e Tutela Val Resia zaradi domnevne pomanjkljive zaščite kulturnih in jezikovnih pravic nekaterih Rezijanov na italijansko vlado naslovili dopis s prošnjo za pojasnila.

Gre za standarden modus operandi: pred kakršnim koli odločanjem oz. stališčem poročevalci ZN dajo oblastem države, zoper katero se pritoži organizacija ali posameznik, možnost, da se odzove in pojasni svoja stališča do očitkov. Poročevalci so dopis italijanski vladi posredovali 18. septembra, v njem je naveden 60-dnevni rok, po katerem bodo dopis objavili na spletni strani OZN. Italija se na poziv ni odzvala, iz česar je mogoče sklepati, da se ne namerava zagovarjati glede domnevno pomanjkljive zaščite, ki jo občutijo pripadniki omenjene organizacije.

V dopisu, naslovljenem na italijansko vlado, poročevalci ZN povzemajo trditve rezijanskega združenja, pri čemer uporabljajo previdnostne formule, kot so »domnevna dejstva in pomisleki«, ki so jih prejeli od pritožnikov. Pri tem je navedeno, da so bila dosedanja prizadevanja za vključitev rezijanščine v državni zakon št. 482 iz leta 1999 neuspešna. Pritožniki izpostavljajo, da bi morala rezijanščina biti izrecno navedena med jezikovnimi manjšinami, ki jih ščiti omenjeni zakon. V njegovem drugem členu je zapisano, da »Republika varuje jezik in kulturo albanskega, katalonskega, germanskega, grškega, slovenskega in hrvaškega prebivalstva ter tistih, ki govorijo francosko, francosko-provansalsko, furlansko, ladinsko, okcitansko in sardinsko«. Ker se sami ne prepoznavajo v definiciji »slovenskega prebivalstva«, bi želeli, da bi bila rezijanščina izrecno navedena v omenjenem zakonu, ne da bi bila kakor koli povezana s slovenskostjo.

Dejstvu, da je rezijanščina slovensko narečje, noben resen jezikoslovec ne oporeka. Druga stvar pa je identiteta: če se nekdo ne želi identificirati s slovensko narodno skupnostjo, ima do tega pravico. Kar pa še ne pomeni, da lahko to možnost odreka drugim.

Več v današnjem (nedeljskem) Primorskem dnevniku.