Zgodba o družini, Krasu in vztrajnosti

Imeti srečo, da lahko podeduješ, gojiš in prenašaš naprej posebno čustveno vzgojo – to je privilegij. Gre za sposobnost, da znaš negovati vrednote: znati skrbeti zase, za svojo družino in za skupnost, ki ji pripadaš. Takšno izročilo že več kot stoletje živi v družini Devetak – in prav tej zgodbi je posvečena knjiga Gostilna na robu slovenske zemlje, ki je zaživela tudi v slovenskem jeziku in so jo v ponedeljek predstavili na Vrhu.

Knjigo avtorja Enrica Marie Miliča, ki jo je prevedel Matevž Čotar, je izdala Goriška Mohorjeva družba, natisnila pa tiskarna Budin. Čotar je večer tudi povezoval in se ob tej priložnosti zahvalil očetu Danijelu ter urednici Mariji Češčut za stalno podporo in pomoč pri prevodu. Prisotne je uvodoma nagovoril predsednik GMD, Renato Podbersič, za glasbeno točko pa je poskrbel Mihael Devetak, ki je zaigral na harmoniko.Osrednji del večera je bil posvečen zgodbi družine Devetak, ki že več kot 150 let na Vrhu ohranja gostilniško tradicijo. »Poznavanje zgodovine družine Devetak nam omogoča ceniti tiste, ki se z ljubeznivo vztrajnostjo upirajo vplivom globalne neoliberalne civilizacije. Ta čustvena odpornost varuje določen življenjski prostor, v katerem skušajo vsak dan imeti radi sebe, svoje bližnje in svojo vaško skupnost,« je povedal Milič, ki je knjigo ustvarjal kar tri leta, med raziskovanjem in pogovori z družino Devetak pa je tudi sam odkril svoje korenine.

Knjiga je vzbudila pozornost iz več razlogov: pripoveduje o Krasu, o prostoru, ki je v italijanski zavesti pogosto spregledan ali poplitven, a nosi močan zgodovinski in kulturni pomen. Pripoved o Avguštinu, ki je pri štirinajstih letih zapustil šolo in prevzel družinsko gostilno, se prepleta z zgodbami preteklih generacij, s prostorom in njegovimi ljudmi. Avguštin Devetak je na predstavitvi orisal pot svoje družine – od pradeda Ivana, ki je bil čevljar, do danes znane Lokande Devetak. Prva zametka gostilne segata v čas, ko je njegova prababica Marijana začela ponujati pijačo in jed tistim, ki so čakali na popravilo čevljev. Med prvo svetovno vojno je bila hiša porušena, nato pa obnovljena in oživljena v duhu tradicije.

Ko je gostilno prevzel Avguštin, jo je najprej preoblikoval v pub s pestro ponudbo piv, a mu je oče Uštili kmalu rekel, da je gostilna izgubila dušo. Postavljen pred odločitev, je Avguštin skupaj z ženo Gabriello spremenil smer. Vrnil se je k tradicionalni ponudbi, pristni kraški kuhinji in domačemu vzdušju – kar je gostilni povrnilo prepoznavnost in toplino. »Če daš svojo družino in tradicijo na prvo mesto, če si prepričan v to, kar delaš, in imaš jasen cilj – potem, če vztrajaš, bodo tudi rezultati prej ali slej prišli,« je povedal Devetak.